Čisto prava Afrika

Kako opisat nekomu, ki tega še ni doživel, kako je biti sredi divjine - in sredi črede več kot 50 slonov? Ko so se sprehodili mimo, sem pomislila samo - nepozabno.

Danes sva začela spoznavat klasično Afriko - klasično z vidika Evropejcev in naših predstav o Afriki. Prostrane savane, akacije, med njimi se sprehajajo same eksotične živeli, kjer ne živali, pa Masaji, v daljavi pa zasneženi Kilimandžaro. Ja, v resnici je tako :)

Če koga zanima, tako kot je naju: v Keniji je 42 plemen. Masaji niso najštevilčnejši med njimi, so pa najbolj prepoznavni, in to predvsem iz enega razloga: znali so ohranit svojo kulturo skozi čas, tudi ko so se ji drugi že večinoma odrekli, in to poskušajo še danes. Še vedno so dobri bojevniki in najboljši varnostniki, ki so baje zelo prijazni, ampak vzkipljivi, tako da se jim ne smeš zamerit. Če Masaj reče ne, je to ne, nama je povedal najin vodič. Druga plat medalje: Kenijci jih poznajo med drugim tudi po tem, da imajo težave z njimi, ker so nomadi in otrok ne pošiljajo v šolo. Sicer baje ženske ostajajo dalj časa na enem mestu ravno zato, ampak čisto v redu sistem to baje še vseeno ni. Spet po drugi strani sva pa med potjo videla sredi savane ob eno drevo naslonjeno tablo, pred njo pa gručo otrok. Ja, šola po masajsko. Vsaj angleško se morajo dobro naučit, da znajo svojo dediščino prodajat turistom.

Ja, tudi midva sva se na neki način vdala in šla pogledat masajsko vas. Če sva že tukaj, da vidiva na lastne oči, kako je živela bela Masajka (moram zdaj prebrat, še nisem). Iskreno rečeno, jaz ne bi mogla. Sva vse poslikala, boste videli. Najprej sva bila še v dvomih, če lahko fotkava, pa so nama zelo hitro rekli, da lahko slikava, kar želiva, in naj čim več. Že otroci te vabijo k Photo, photo. Drugače je bilo čisto zanimivo, edino baratnat še vedno ne znava, čeprav gre Gregu že precej boljše. Pa še en rahlo čuden trenutek je bil: sredi vasi so za naju zaplesali ples dobrodošlice in blagoslova za naju in najine bližnje (evo, ga posredujeva ;), zgledalo je pa tako, da je blo enih 15 Masajev postrojenih v vrsto pred naju (ja, samo naju) in smo se gledali (no, oni so še plesali), Takrat sem pa res pomislila, kdo je tu opazovalec in kdo opazovani. Precej zoprn občutek, take dogodivščine bova od zdaj naprej izpustila.

Se bova pa z velikim veseljem še vozila med živalmi! Tudi v Amboseliju so že tako navajene ljudi, da se mirno sprehodijo mimo avta, če je le ugasnjen. Tako sva tudi doživela “selitev” črede slonov. Čez cesto so morali s pašnika na planjavo, kjer baje prenočijo, in ker je najin vodič to vedel, smo bili ob pravem času na pravem mestu. Sloni so pravi Afričani: pole pole (počasi, počasi) imajo v krvi, tako da se ti od daleč sploh ne zdi, da se premikajo, ampak potem so vedno bližje. Tako blizu, da ni več treba zumirat fotoaparata. In potem en meter stran! In mimo … Od otročkov do vrhovnega poglavaja ata slona, ki gre zadnji, da ima nadzor tudi nad bojevitimi mladci, ki si nenehno grozijo in merijo moči. K sreči tudi direkt pred najinim mini kombijem :)

Seznanila sva se tudi z gazelami, hijeno, celo vrsto ptičev, žirafami, gnujem, opicami in bizoni, leva sva pa pustila za jutri. Baje so ga danes eni že videli, mi ga gremo iskat ob pol sedmih zjutraj. Se že veselim jutrišnjega dne, ker sva se ob prihodi nazaj v kamp vodiču vsa srečna zahvaljevala z asante sana, pa je bil ves skromen, da to še ni nič, naj samo počakava, kaj vse bova videla jutri!

p.s. Ja, tole boste brali malo bolj za nazaj. Kamp je sicer luksuzne kategorije, ima velike šotore s tušem, wcjem, verando, bazenom z razgledom na Kilimandžaro … ni, da ni, ampak interneta pa nima :)