Ognjena zemlja

Budnica je bila ob 5:30 čeprav je nisva naročila, očitno niso zastopili, da imava svojo pa še Italijanke za sosede. Vstala sva, spila en kofe in počakala najinega vodiča, s katerim sva bila zmenjena ob 6:30. Za začetek smo zmotili slonjo čredo, ki se je lasketala v vzhajajočem soncu. Vrh Kilimanžara je kaj kmalu dobil kapo. Levoma se nismo zdeli dovolj zanimivi in se nam nista hotela približati na foto razdaljo.

Po zajtrku smo odrinili proti parku Tsavo. Pot poteka blizu tanzanijske meje, zato smo se morali ustaviti na kontrolni točki. Spet so nas obkrožili prodajalci spominkov, katerim pa sva se tokrat dobro upirala. Na rodovitni prsti pod Kilimanžarom gojijo koruzo, vsake toliko časa srečamo tudi pastirčka s tropom koz, vsi nam veselo mahajo. Po poljih in travnikih se sprehajajo naše štorklJe, ki skupaj z lastovicami preživljajo letni dopust. Cela pokrajina je posejana z Ugaslimi vulkani, večina je majhnih (le kakih 100 m) in že popolnoma preraščenih. Ogledamo si območje zadnjega večjega izbruha, ki se je zgodil pred približno 500 leti. Lavin tok je takrat pod seboj pokopal več vasi, zato črnemu jeziku, ki se zajeda v pokrajino, domačini pravijo “hudičev” tok.

V parku Tsavo najprej srećamo trop pavijanov, ki tečejo pred avtomobilom in vštric z njim, v senci dreves se pasejo žirafe, gazele in antilope, tudi sloni ne manjkajo. Ustavimo se ob izviru neke reke, kjer v daljavi opazimo povodnega konja in nekaj krokodilov.

Kmalu prispemo v naselje, kjer bomo prespali naslednji 2 noči. Dodelijo nama sobo malo odmaknjeno od ostalih, baje namenjeno mladoporočencem :).