Plažna reportaža
Jambo,
ker sva prijazna, sva se odločila, da ne bova napisala pet blogov samo o tem, kako fajn se imava. Priznava, da je k tej odločitvi malo pripomglo tudi dejstvo, da tehnologija ne sodeluje čisto z nama in roaming z Mobitelom spet ne dela. Ker bi tako vsa hvaljenja prebrali naenkrat, bi nekako izvodenela in se ne bova preveč trudila. Včasih se na ležalniku pod palmo sicer spogledava, če bi šla kakšen blog napisat in ga shranit do Stone Towna, dve sekundi premlevava to idejo, potem pa zamahneva z roko in nemoteno uživava naprej.
Zadnja dva dneva se zadržujeva tukaj pri Eddiju in Annie, v nedeljo sva pa kljubovala vročini in odkolesarila na enih 6 km oddaljeno plažo. Pet od tukaj se nas je zmenilo, da bi šli snorklat na koralni greben, in ker jih pet ne gre v taksi, so naju napol prostovoljno določili, da greva s kolesom. Smo si pa potem delili stroške za čoln, ki nas je odpeljal do grebena, tako da je bilo tudi to ok. Kolesarjenje do tja je bilo kar mučenje, ker je pač zjutraj hitro vroče, ampak nazaj je šlo pa lažje, ker sva odkolesarila po plaži. In ne boste verjeli, veter tukaj ne pozna Murphyevega zakona o kolesarjenju!
Edini premik s plaže v zadnjih dveh dneh je bil pa včeraj moj pohod do vasi. Sem hotla it malo v nabavo in se sprehodit po plaži, na koncu sem pa z veliko sreče (in pomoči enega preseljenega Masaja) kupila par banan in tri kokakole. Vas je srednje velika, ampak se zdi, da turizem nanjo ni vplival, ker so vsi hoteli razporejeni ob obali. Ene normalne trgovine tako sploh nimajo, imajo samo dve mini sobici, ki gledata na ulico, kupit pa tam praktično ne moreš nič. Še banane sem kupila kar pri eni ženski, ki je šla po celo vejo in mi jih pol par odrezala… Če ne bi blo z mano tega Masaja, bi se polurni marš po plaži (v eno smer!) kaj klavrno končal … Pomoje bi prav hitro spokala iz vasi, ker tam pač nimaš kaj delat: hiše (oz. kolibe) so postavljene precej blizu druga druge, ceste ni, krave šetajo prosto med hišami, pred njimi pa sedijo lokalci in šibajo otroci, od katerih se čisto vsak posebej Jambo dere za tabo :) Res so luštni, sploh eden je bil direkt za slikat, ampak ga nisem, ker nočem dajat vtisa, kot da sem prišla v ene sorte “človeški vrt”. Lahko si ga pa predstavljate: mama ga je ravno nehala previjat, star je bil enih 10 mesecev, če zdaj že znam kaj ocenit starost otrok, ker še ni znal sam stat, ampak se je pa obešal po mami. Tak mali debelušček je bil, najbolj črn, kar je mogoče, na sebi je imel pa samo plenice in na glavi snežno belo kapico za dojenčke. Ta kapica je bla res pika na i ….
Dostikrat naju pa nasmeje tudi kateri od t.i. beach boyev: tipov, ki šetajo po plaži in ponujajo svašta, v glavnem pa izlete po otoku. Eni so kar prijazni, npr. Mr. Good Price (ne hecam se, res se je tako predstavil, to ime ima pa celo napisano na ene sorte letaku, ki ga ima v svoji kolibi na plaži - tole je že malo naprednejši beach boy), eni pa kar težijo, npr. Mr. Best Price. Ponujal mi je vse od gledanja sončnega zahoda na severu otoka do dostave svežega sadja direkt na ležalnik, in je bil prav užaljen, ko sem rekla, da mogoče jutri, danes pač ne, ker sem banane že kupila. Mi je hotel slabo vest nabijat, da če jaz od njega nič ne kupim, je on lačen, ampak se nisem vdala. Podjetni so tile fantje, samo niso še osvojili lekcije, da se z izsiljevanjem pač ne posluje.
p.s. Da boste vse to hvaljenje malo lažje prenesli, vam lahko zaupava še, da se ene pol dneva ne moreva kopat. Ko je oseka, se morje umakne za kakšen kilometer, namesto njega pa ostanejo samo lužice in školjke. Tako se kopava v glavnem pred zajtrkom in pred večerjo oz. tam od ene 4h naprej (razen ko smo šli snorklat, ker je tam laguna, v kateri je vedno morje). Ampak brez skrbi, tudi vmes nama ni vroče, ker oponašava dva lenivca in se ne premikava kaj dosti iz sence (kar še ni jamstvo za to, da te ne bo opeklo!), poleg tega pa cel dan bolj ali manj piha, tako da nama res ni sile.