Poslovanje po afriško
Nairobi vzbuja v človeku različne občutke. Najprej si presenečen, kako prijazni so ljudje do tebe, ko se pa malo dalj časa pogovarjaš z njimi, te pa lahko hitro razžalosti njihov položaj. Predvsem jaz imam precej mešane občutke in ne vem, kaj naj si mislim o ljudeh tukaj. Je vredno presojat, kdaj govorijo resnico in kdaj se ti samo hočejo zasmislit al ne?
Pa niso problematični tisti, ki ti hočejo prodat kakšen izlet, tem lahko hitro poveš, da te stvar ne zanima, ker si si že vse zorganiziral in plačal. Taki ti hitro dajo mir, samo še vprašajo te, od kod si. In, ja, stereotipno, ampak poznajo nas po nogometu in tem, da so naši igrali v Južni Afriki :) Potem so pa tukaj še druge vrste možakarjev, za katere se ti najprej zazdi, da res hočejo nekaj naredit za to, da boš dobil dober vtis o njihovi državi. Ali pa, da so za neke vrste ena na ena izmenjavo: ti meni kaj poveš o svojem svetu, jaz tebi o svojem. In pol samo upaš, da te na koncu ne bojo prosili za denar. In seveda te … Ki jim ga itak že daš prej, ker so te dve uri spremljali po mestu in ti razkazali en kup stvari in te res veliko naučili, ampak prosijo za več. Pa veš, da dobrih 5 dolarjev, kolikor jim daš na začetku, ni malo, glede na to, da je povprečna LETNA kenijska plača 240 dolarjev. Pusti grenak priokus, ampak ok. Si nekako misliš, da človeku pomagaš pri prebijanju skozi vsakdan. Par stvari sva se namreč v enem dnevu naučila.
Še vedno imajo probleme zaradi nemirov ob volitvah leta 2007. Od takrat je veliko ljudi brezposelnih, David, ki naju je “vozil” okrog po mestu, je izgubil sponzorje za študij in je moral po treh letnikih pustit univerzo, ker si enostavno ni več mogel plačevat šolnile. Baje je semester na medicini 5000 dolarjev, na leto trije semestri, študij pa traja 7 let. Samo res najbogatejši si ga lahko privoščijo. Problem je, ker so šolnine že na srednji šoli, tako da veliko ljudi konča samo osnovno šolo, ki je pa brezplačna.
Druga težava je pa korupcija. Na veliko stavbah imajo oznanila, da tukaj pa ne priznavajo korupcije, ampak sta nama oba sogovornika, s katerima sva čvekala po več kot eno uro, rekla, da je to največji problem. Nepotizem, korupcija, pleme, iz katerega prihajaš.
Ampak po drugi strani so pa res prijazni, nasmejani, ustrežljivi… Sploh Grega se je zabaval na masajski tržnici, ko ga je en tip vzel pod svoje okrilje in rekel, da ga bo naučil, kako se v Afriki posluje. Prva napaka je najbrž bila, da je Grega povedal, da rabi pas, ker ga je pozabil spakirat. Avtomatično slabše pogajalsko izhodišče. Ko so našli pravega, se je pa začelo barantanje. Možakar je hotel za usnjen pas skor 100 evrov, Grega je bil pripravljen plačat 500 šilingov, kar je 5 evrov. Ker je že slabo kazalo, da ne bo nihče popustil, sva šla pač drugam, ampak je prišel za nama, na koncu sta se pa scenkala za slabih 20 dolarjev. In to za “usnjen pas, ki ga bojo lahko nosili še tvoji vnuki” :) Prav hecni so bli, ko so nama hoteli prodat res miljon enih stvari, ampak sem bla neomajna: nič ne rabiva. Moj ruzak je nabito poln, dokler se ne znebim vsaj par stvari, nič ne kupujem. No, vsaj do jutri dopoldne ne :) Greva do ene delavnice, v kateri matere samohranilke ustvarjajo različne izdelke in jih baje zelo ugodno prodajajo. Bomo videli, kako odločna bom tam :)
Sicer pa: paziva nase, baje pa na naju pazi tudi posebna policija. Pred par meseci naj bi namreč sprejeli poseben zakon, da je v bolj turističnih krajih še posebna oz. poostrena policija, ki pazi, da ni ropov in tatvin. Vsaj podnevi in v centru ne, ponoči pa itak ne hodiš naokrog.
V glavnem - imava se fajn, zaenkrat brez problemov, samo jutri bom kratke hlače zamenjala za dolge. Kenija je sicer večinoma krščanska država, ampak žensk s krili nad koleni pa praktično ni. Z bledoličnostjo že itak izstopava, ni treba, da še po preveč drugih stvareh.
Kwa heri!