Pozor: dolg blog

Tole bo spet en zapis, ki ga boste brali post festum, njegov glavni namen je pa mene vsaj za enih 15 minut zamotit, medtem ko čakava, da se bova lahko v Nairobiju čekirala za let za Istanbul. Še 6 ur in pol do takrat (plus dodatne tri do vzleta. Čakava pa praktično že cel dan: ob pol enih sva šla na letališče, ob 2h je bil odhod v Mombaso, tam so nas poslali na en giro po letališču, da smo izpolnili par obrazcev za vizo (resno, enih 5x so naju že evidentirali v Keniji!), pol pa let naprej v Nairobi. In ker naju ne spustijo do trgovin, ampak z vso prtljago ždiva v čakalnici, v kateri ni razen wc-ja NIČ, se morava nekak zamotit. Ko enkrat vmes ni bilo ravno veliko ljudi, ki bi morali opravit osebni pregled in pregled prtljage, sem šla celo poskusit srečo, če me spustijo ven, da dobim še zadnje apoene kenijskih šilingov manjše vrednosti (to whom it concenrs: misija opravljena). Očitno sem bila dost prijazna in niso težili, nazaj grede mi je eden celo pridržal celo pest kovancev in mi spotoma še razložil, kdo je tip na naslovnici časopisa, ki sem ga spotoma kupila. In o časopisnih novicah bo tale blog, samo da vas prej še opozorim, da boste vedeli, ko boste kaj po Afriki leteli: družba Fly540 preverjeno (za druge ne moreva trdit) redno leti veliko pred napovedanim časom. Danes smo odleteli kakšno minuto čez 2 namesto 20 čez 3. Spet veliko prezgodaj. Torej: ne se hecat s čakanjem na zadnjo minuto, preden boste s plaže odkidali na letališče.

Zdaj pa novice. Najprej jih moram pohvalit, ker se ne spomnim, da bi kdaj v kakšnem slovenskem časopisu na levi strani videla totalen hvalospev nekemu politiku, na desni pa zlivanje gnojnice po njem. Saturday Nation vsaj v danajšnji izdaji to prakticira. Sem primerno impresionirana. Logično kar veliko prostora namenjajo drugim afriškim državam, trenutno predvsem Egiptu zaradi vseh problemov, Tunizija si je zaslužila samo še minorno novičko, ker se očitno stvari umirjajo, doma pa opozarjajo predvsem na težave zaradi suše na zahodu (in po tem, kar sva videla, tudi na jugu; pogled z letala je prav šokanten), potencialne težave zaradi povezovanja treh plemen zaradi volitev naslednje leto (in teh se zaradi zadnjih v resnici bojijo) v stranko KKK (primerjave s Ku Klux klanom so seveda neizbežne in baje ne neutemeljene), tema dneva je pa (spolno) nasilje v šolah. Šele pred nekaj leti so prepovedali tepež v šolah, ampak prepoved še ni prodrla v zavest učiteljev in učencev. Grozljiva statistika: več kot 60 % fantov in 75 % punc meni, da je tepež zaslužen in utemeljen. Predvsem na udaru so punce, ki jih pogosto pretepajo tudi sošolci, in če drugi šolarji in učitelji ocenijo, da so jih dobile, ker so se neprimerno obnašala, ne ukrepajo. Še en problem so pa učitelji, ki dekleta pogosto med poukom pošljejo kar k sebi domov, da jim malo pospravijo, ko pa končajo, jih pa pogosto nagradijo še s kakšno nezaželeno spolno uslugo. Zaradi vsega tega veliko deklet med 6. in 8. razredom preprosto neha hodit v šolo. Pa še zanimivost: v državi jim primanjkuje enih 90 tisoč učiteljev, ta poklic pa v Keniji še ni feminiziran.

Zdaj pa še bolj zabavne novice. Drage spremljevalke bloga, če ste stare več kot 25 let in ste še samske, slaba novica: v Keniji bi bile že skoraj odpisane, da se boste kdaj poročile. Ker baje so ženske na vrhuncu svoje privlačnosti med 21. in 25. letom, in namesto da bi takrat lepo skromno izbrale nekoga, s katerim se bodo ustalile, hodijo z enega zmenka na drugega in zapravljajo čas. Ko so stare približno 28, bi se pa počasi že ustalile. Ampak, pozor: dobri moški so takrat že oddani. Mogoče bojo sicer imele srečo in bojo dobile koga, ki ne bo popolnoma porazen, ampak v bistvu se lahko pripravijo na to, da bojo ljubice (ali pri poligamistih žene številka neena). Da ne bo pomote: avtor članka je moški, ki v posebni pasici natrosi še kup nasvetov, kakšno žensko moški iščejo. Predvsem ne sme bit ukazovalna, zaslužit več kot moški, bit preveč zgovorna in vsevedna …

Pri vseh teh pokroviteljskih nasvetih ženskam (avtorju so se zasmislile pred par meseci, ki so množično drle na predavanje nekega nigerijskega pastorja o tem, kako srečat princa na belem konju) mi res ni jasna ena od zadnjih strani časopisa, posvečena zmenkom. Glede na prebrano bi moralo biti namreč žensk, ki po časopisu iščejo moža, malo morje, jih je pa približno pol manj kot moških. Če vas zanima, kakšno je kaj povpraševanje: ženske iščejo predvsem zaposlene moške za resno zvezo/poroko, dostikrat je dodano, da rasa, narodnost in pleme niso važni. Možakarji pa iščejo predvsem bogaboječo (ne hecam se), skromno, delovno žensko. Pri obojih je približno enako tistih, ki iščejo izključno osebo, ki ni HIV-pozitivna. Ja, velik problem v Keniji, kjer naj bi bilo skoraj 7 % prebivalstva okuženega. In ta številka je bila pred enim letom 14 %. Precej dvomljivo “izboljšanje”.

Še 6 ur do čekiranja. Ne bom več utrujala. Grem raje pogledat, če se lahko kako oddolžim življenjskemu sopotniku, ki me je skoraj na skrajni meji rešil večletnega obupanega iskanja še sprejemljivega moža :)