Spomini na Afriko

Danes sva si šla pogledat hišo Karen Blixen, ki je iz Nairobija oddaljena cca 20 minut vožnje. Začelo se je z barantanjem za taksi, začuda je bila začetna cene taksista precej nižja od tiste, ki jo predlaga Lonely Planet, tako da smo se kar hitro zmenili. No po ene 5 minutah vožnje naju je taksist pripeljal do Narodnega muzeja in postalo je jasno, da naju ni razumel, na srečo sva vedela, kam naju je pripeljal, saj sva muzej obiskala včeraj. Razložila sva mu, da nisva mislila muzeja, ampak posestvo od Karen Blixen. Seveda ni mel pojma, kje to je, potem ko sva mu pokazala na zemljevidu in še po nekaj telefonskih klicih, je pojasnil, da se nismo zastopili in da je to posestvo precej bolj oddaljeno, kot je sprva mislil in da naju bo vožnja do tja stala 2500 šilingov (cca 22€), kar se nama je zdelo občutno preveč. Problem je bil v tem, da je sedaj imel precej boljše pogajalsko izhodišče, saj sva že bila v njegovem taksiju. Po 10 minutah pregovarjanja smo se zmenili, da naju bo peljal še nazaj in še na par lokacij za 3400 šilingov (najbrž je tudi tu mastno zaslužil, saj je potem, ko smo se zmenili za ceno, nehal jamrati kako mu delava samo zgubo).

Do posestva je moral še ene 3x vprašati za smer, a po ene 20 minutah smo ga le našli. Hiša in okolica sta zelo lepo urejeni, kar boste videli tudi na slikah. Posestvo varuje kar nekaj varnostnikov, ki nama kar hitro pokažejo pot do blagajne z vstopnicami. Vstopnina znaša 800 šilingov na osebo. Plačava, nato nama prijazen vodič razkaže hišo, za vsako stvar posebej poudari, če je original ali replika. Na stenah visijo potreti, ki jih je narisala Karen, in pa fotografije nje in njenih znancev. S fotografij izveva, da je Karen na safarijih vedno nosila 2 klobuka (baje zato, da ji afriško sonce ne bi uničilo preveč sivih celic), kar se je zdelo vodiču še posebej zabavno. Hišo so uporabili tudi za snemanje filma “Out of Afrika”, ki je nastal po njeni knjigi. Pokaže nama tudi omaro s prevodi knjige, med katerimi presenečena najdeva tudi slovenskega. Po ogledu hiše nama razkaže še posestvo ter repliko pražarne kave (originalna je pogorela). Po končanem vodenem ogledu še se sama malo razgledava in seveda fotografirava.

Ko nama je dovolj, se odpraviva do avta, odpeljemo se do izdelovalnice nakita z imenom “Kazumi Beats” . V delavnicah je zaposlenih 290 mater samohranilk, ki večinoma prebivajo v bližnjem slumu “Kibera”, v sklop delavnic spada tudi kuhinja ter “bolnišnica”, kamor lahko pridejo tudi njihovi družinski člani. Mlad moški, ki je tudi zaposlen v delavnicah (zaposlenih imajo cca 50 moških za težja opravila), nama razkaže, kako poteka proizvodnja glinenega nakita, pohvali se, da nakit izvažajo v številne države, med njimi Anglijo, Nemčijo, ZDA in Avstralijo. Po kočanem ogledu sledi nakup spominkov.

Spet se usedeva v taksi in vozniku razloživa, da bi si rada ogledala bližnji center žiraf, seveda nima pojma, kje to je, ampak tega na prizna, tako, da se spet malo lovimo ter sprašujemo mimoidoče, po ene 10 minutah nam končno uspe. Zavetišče žiraf se razteza okoli dvorca, ki je danes spremenjen v luksuzen hotel (cena sobe na noč presega 400€), žirafe se po posesvu prosto gibljejo, za tiste, ki nimamo 400€ za sobo, so uredili manjši park, tako da lahko tudi mi za pičlih 700 šilingov občudujemo žirafe, v ceno pa je všteta tudi pest briketov, ki ti ji žirafa v enim samim zamahom jezika pohrusta iz roke.