Stone Town

Po jutranjem kopanju nama je ostalo še malo časa za poležavanje, nato pa sva zapustila idilično hiško na plaži in se odpravili proti prestolnici Zanzibarja - Stone Townu. Za 50 km dolgo pot smo porabili manj kot uro, Tanzanijci so še mnogo hujši vozniki kot Kenijci, a nekako se izide (vedno se najbrž ne). Mateja me že na začetku opozori, naj se pripnem, pa čeprav ne sediva spredaj, no vsaj v taksiju sva in ti imajo varnostne pasove. Srečujemo kolesarje, volovske vprege, dalla dalle (nekaj takega kot v Keniji matatu), tovornjake, v katerih se drenja tudi več kot 30 ljudi; (visijo čez rob, se držijo kolegov, v kiperju so pa natlačeni kot sardine) ter seveda veliko pešcev. Vsi hitijo, noben se noče umaknit, noben ne čaka in včasih samo zapreš oči in si misliš, saj bo… in seveda se vse ravno izide.

Mesto pa zaenkrat še najbolj spomina na stari del Mombase, le da so hiše malo lepše, parki bolj urejeni in ni se treba umikat električni napeljavi, ki je v Mombasi visela vse povprek, Zanzibar je očitno bogatejši. Za večerjo sva se tokrat najedla morskih jedi, ki jih pečejo kar na cesti, probavala sva škampe, jastoga, hobotnice, tuno, bilo je kar v redu, čeprav je hrana že prej obdelana in ni čisto tako dobra kot v restavraciji, je pa poceni, pa še domačini so prav zabavni, tako, da če boste kdaj v teh koncih, se le oglasite in pozdravite Mr. Happy Guya. Na srečo nama je ostalo še malo viskija, tako da zdaj pridno pomagava želodčkom to prebavit. Če so se vam pocedile sline, pa le načnite tisto salamo, ki jo midva zdaj že kar pogrešava…. bon apetit.