Kolesarjenje po plazi

Vceraj sva si sposodila kolesa in sla raziskovat okolico Puerto Vieja. Kolesa so seveda imela samo eno prestavo in pa bremzo na pedalu, nic luksusnega torej, je bla pa vsaj izposoja pocen saj dnevni najem pride 5 dolarjev. Asfaltiran cesta je na vec mestih ratala ze neasfaltirana ker pac vzdrzevalci ne opravlajo svojega dela. Cesta gre skozi gozd, ki se razteza vse do plaz. Do teh pa je dostop mozen samo na vsake par kilometrov, ker so drugje vsa zemljisca privatna in do morja ne mores prit. Kaj ti torej pomaga, da so vse plaze v Kostariki javne, ce pa nimas colna. Plaze so pa krasne, veliko peska in kokosovih palm, le teh je toliko da orehi lezijo potleh v velikih kolicinah in se sploh noben za njih ne zmeni. Probala sva tudi malo snorklat vendar je bila vodna popolnoma motna tako da iz kakega opazovanja rib in koral ni bilo nic. Po enih 12 km se cesta konca in od tu naprej gres lahko samo se pes. Zadnje mesto na poti je Manzanillo, kjer so palme pobarvane v rastafarjanske barve pa tudi ljudje vecinoma nosijo dreade in se premikajo bolj pocasi. Kljub temu, da je asfalta ze zdavnaj zmanjkalo imajo na cestah lezece policaje narejene kar iz debelih ladiskih vrvi, ki pa se jih vozniki tako kot v Sloveniji skusajo izogniti tako da raje vozijo po zelenicah ob cesti (no zdaj niso vec prav zelo zelene). Vsa utrujena in prasna sva nazaj prisla ravno se pravi cas, saj so najina kolesa ze nestrpno pricakovali, tus je bil tokrat malo bolj temeljit.

Pravzapraj se zivljenje v vasi zacne sele z socnim zahodom, ko ima vecina lokalov “srecne urice”, po nekaj popitih mojitotih so misice na nogah ze veliko manj bolele…