Krokodil namesto zelv
Problem v Kostariki je, da so ena od njenih glavnih atrakcij zivali, seveda ne v zivalskem vrtu. Ko jih dejansko vidis, se ti zdi, da si rojen pod srecno zvezdo, ampak se pa potem tudi zgodi, da gres kam za brez veze. Oziroma ne za brez veze, dogodivscina je v vsakem primeru, samo cilj/zelja ni izpolnjena. Tako je bilo na zalost tudi z zelvami.
Dvakrat sva sla poskusat sreco, pa so se obrakrat odlocile, da ne pridejo na kopno. Pa skor celo noc sva zrtvovala … Ker so zelve se kar velik biznis, in to mocno ogrozen biznis, imajo vse skupaj preces strogo organizirano. Dovolj zgodaj se je treba prijavit, placat 30 dolarjev na osebo in drzat pesti. Odvisno od tega, kdaj si na vrsti, te poberejo pred hotelom/hostlom/kjer se pac zmislis, potem s precej vegastim colnom preckas reko ob izlivu v Pacifik in prides na plazo v narodni park. Tam potem cakas .. in cakas … najvec 4 ure. Tolk casa ti dajo, potem te odpeljejo nazaj. Prvic sva imela precej neclovesko uro: pobrali so naju ob pol polnoci, skoraj do pol stirih smo upali, da se le prikaze kaksna zelva, ampak smola. Edino ko smo cakali na coln, da nas odpelje nazaj, nam je vodic pokazal tolazilno nagrado – krokodila enih 20 metrov stran. Ampak je bil manjse sorte, se nas je ustrasil in sel rajsi plavat.
Ce prvi vecer zelve ni, ti dajo se eno moznost: do 12h naslednjega dne te caka rezervacija, in ce se odlocis it se enkrat, samo potrdis, da prides, placas pa ne vec. Midva sva bla najprej skepticna, ce bi sla se enkrat bedet/spat na plasticne stole namesto v hotel, ampak ker so ble zelve itak glavni razlog za tamarindo, sva sla. Tolazilna nagrada: tokrat sva bla v prvi skupini z odhodom malo do 6h, tako da smo cakali samo do 10h. Tudi pripravljena sva bila bolj, sva imela knjige in malico s sabo :) Zelve pa brez kaksnega razumevanja za naju … Se vodic je bil kar razocaran, je rekel, da so jih biologi za tisto noc pricakovali enih deset, ker jih zdaj ze dve noci ni blo. Pol pa kar nobene … Mogoce se je kaksna pozneje opogumila. Baje je lahko razlog tudi, da je ze proti koncu sezone lezenja jajc, ki tukaj traja od sredine oktobra do februarja.
In ce jih ze nisva videla v zivo, sva se pa vsaj precej naucila o njih. Za v Nacional Geographic Kostarika :)
Samice so velike priblizno meter in pol in imajo okrog 200 kg, najvecji samec, ki so ga “odkrili”, je imel pa 3 metre in 900 kil. Sicer zivijo okrog Galapagosa, celo do Peruja gredo, ampak jajca pridejo pa odlagat na tisto plazo, na kateri so se izvalile. Na kopno pridejo samo samice, samci jih pa spremljajo na poti. Na to se odpravijo priblizno vsaka tri leta, potem pa jajca lezejo povprecno 7x, na vsakih 10 dni, po 60 do 80. Na vsakih 1000 zelvic, ki se izlezejo, samo ena ali dve docakata odraslo dobo, to je 13 let. Lani jih je v Tamarindo prislo 31, letos do zdaj 36. To, da je spol zelvice odvisen od temperature okolice, ko se valijo, pa itak ze veste, a ne?