Villa Vanilla
Zadnja dva dneva sva se malo polenila, ker sva na dopustu na morju :) Sej baje sva si zasluzila, a ne? Pa da ne boste mislili, da sva v Manuel Antonio prisla samo polezavat; tukaj imajo enega od najstarejsih narodnih parkov v drzavi, ki ga seveda nisva smela izpustit, vceraj sva sla pa se na gastronomski izlet.
V zadnjih par dneh se je seznam bolj ali manj atraktivnih zivali podaljsal za are (res res lepi in zelo glasni ptici, zelo fotogenicni), razlicne vrste opic (zelo nepotrpezljiva bitja, ampak - sva jih vsaj koncno videla! V bistvu sva imela zelo bliznje srecanje z njimi, tako da je blo ze kar malo neprijetno. Ocitno so se pocutile ogrozene, ker nas je blo vec ljudi na kupu, tako da so se zacele agresivno obnasat, kazat zobe in namigovat, da bi jih kam zasadile, tako da sva se rajs obrnila) in vec vrst lenivcev. Ti seveda niso tolk divji, pomoje so pa najljubse zivali od tukajsnjih vodicev, ker se parkirajo na eno drevo in potem tam visijo v nedogled. Niso zlo simpaticni, so pa nekaj posebnega … Sploh nama se zdijo posreceni, ker se jih zelo zivo spomniva iz Pijevega zivljenja kot enote za hitrost :) Jih imava na par fotkah, ki nama jih je vodic pomagal posnet prek objektiva.
Na splosno bi bil tale blog lahko cel hvalospev prijaznim Kostaricanom, ki sva jih ze srecala. Res je, so ljudje, ki v glavnem zivijo od turizma in se zavedajo, da morajo biti prijazni in profesionalni, ampak se ti zdi, da se res trudijo, da bi se imel pri njih cim lepse. S kakrsnim koli vprasanjem prides do njih, vedno se potrudijo. Prakticno cel dan so se v La Fortuni ukvarjali s tem, da so nama posusili pohodniske cevlje. Vodici se te zapomnijo, poklepetajo s tabo tudi pozneje, enako je v hostlih in hotelih. Danes nama je ena gospa (oziroma dekle) zorganizirala cel izlet, ker sva se pozanimala, kako bi prisla na skrajni jug drzave, da bi sla v “zadnjo pravo divjino v drzavi” - nasla nama je prevoz direkt od hostla do kraja Sierpe, od koder greva na ta enodnevni izlet, nastanitev prakticno na plazi in izlet (kar ni bilo najlazje, ker so drugac potrebne rezervacije veliko vnaprej). Pa ne samo to, ponudila nama je se cel kup alternativ, ampak sva se odlocila, da med komarji in jaguarji (clovek res ne ve, kaj je hujse) tokrat ne bi spala pod milim nebom. Vcasih mi je potem kar mal hudo, ko vidim kaksnega turista, ki se nonsalantno obnasa in svoj vecvredostni kompleks komaj okrog prenasa.
Vceraj je bil ze en tak primer, ko sva sla pogledat, kako vanilijo in druge zacimbe pridelujejo. Zraven sta bili se dve Americanki, ki nista imeli pojma o zacimbah in kuhinji, niti ju ni prevec zanimalo, tako da je bil Grega pravi profesionalec, je uganil prakticno vse zacimbe in pomoje cist impresioniral vodicko :)
Btw - a ste vedeli, da je cimet v bistvu lubje enega drevesa? Zgornjo plast postrgajo stran, potem pa odstranijo lubje in je to zacimba? In da se iz cimeta kuha caj, ki je dober vroc ali hladen - vroc je se super za previsok pritisk in holesterol zbijat (ja, je ze v ruzaku). Je blo res super, zanimivo, poucno in okusno, ker smo na koncu degustirali razlicne jedi, predvsem sladice (ki jih tukaj sicer v glavnem nimajo na jedilniku, kar je kar pametno, ce gres po kosilu na plazo :)
Verjetno ni treba se enkrat ponavljat, ampak se ne morem upret skusnjavi: imava se super in vam posiljava en soncen & topel pozdrav :))