Impresije s poti

V dveh tednih se je o delih Francije, ki smo jih obiskali, nabralo precej vtisov, ki jih nismo popisali v nobenem blogu, jih pa ne bi radi pozabili. Nekaj jih je zbranih v nadaljevanju.

Vozni park na francoskih cestah nakazuje na to, da je tukaj avto prevozno sredstvo, ne statusni simbol. Francozi so presenetljivo strpni vozniki. V dveh tednih nismo slišali enega, da bi pohupal. Dosledno ustavljajo pred prehodi za pešce, in to vsi - avtomobili, motorji in kolesarji. Ne glede na to, ali je za njimi cela kolona ali ni nikogar.

Omejitve na avtocestah so 110 ali 130 km/h. In te omejitve prevladujoče veljajo za prehitevalni pas. Na desnem se vozi še malo počasneje. In na desnem se vozi večino časa, na levega se prestaviš samo za prehitevanje. Sistem očitno deluje, ker nismo videli nobene prometne nesreče, zastojev pa tudi ne. Kot tudi ne del na cesti.

Avtoceste se plačujejo po uporabi. Večinoma se plača na cestninskih postajah, ki so včasih posejane zelo na gosto, za par odsekov pa se plača v 72 urah prek spleta. Na teh odsekih je ob cesti dovolj tabel, ki opozarjajo na to. Lahko pa kupiš tudi posebno kartico za avtoceste.

Nekaj mest ima uvedene cone brez onesnaževanja. Za ta mesta moramo tujci kupiti enotno nalepko, ki stane dobre 3 evre in s katero lahko vozimo po teh mestih. Mi smo to prepozno ugotovili in jo kupili šele na poti. Baje velja tudi to. Upajmo, da se ne bo treba ukvarjati s kakšnimi kaznimi. Sta bila pa na naši poti Rouen in Reims edini mesti, ki sta zahtevali tako “takso”. Nanjo sicer opozori tudi Google Map pri načrtovanju poti.

Pri nas smo mogoče malo razvajeni, ampak se mi zdi, da so bencinske črpalke res na vsakem koraku. Tukaj ni nobene krize, da bi bilo treba v prtljažniku voziti rezervno kantico, ampak jih je pa res manj. Vsekakor manj kot gradov. Ko se je kazalec na rezervoarju premaknil čez polovico in smo zagledali črpalko, smo se preventivno kar ustavili na njej. Bencin stane približno 2 evra.

Tudi ob Atlantiku in globoko v notranjost države imajo sredozemske navade. Med kosilom in večerjo so gostilne prevladujoče zaprte, tudi veliko manjših trgovin in znamenitosti se vsaj za kakšno uro med kosilom zapre. V sezoni je turistom bolj prilagojen urnik in so znamenitosti odprte brez pavze. Dosti pekarn je odprtih samo dopoldne, dvakrat se nam je pa celo v Leclercu zgodilo, da ob pol sedmih zvečer nismo več dobili kruha. Po drugi strani smo pa v manjših krajih zgodaj dopoldne dostikrat videli ljudi, ki so pod roko nosili bageto. 🙂

Različnih slaščic smo si privoščili manj, kot sem pričakovala, ker jih je včasih kar težko dobiti, so pa res slastne. Kot je napisala Špela, včasih bi v pekarni naročil kar vse in si privoščil eno konkretno degustacijo. Cene za take užitke so zelo zmerne. Malo je seveda odvisno od lokacije, ampak povprečje za bolj sofisticirane slaščice je okrog 4 evre. Pa to niso samo grižljaji, ampak konkretna dopoldanski malica.

Saj vem, da je Francija za Rusijo največja evropska država, ampak res je ogromna. Že samo Normandija je večja od Slovenije! Deli, po katerih smo se vozili, pa niso zelo raznovrstni. Prevladujejo pšenična polja in pašniki, koruze in sploh krompirja pa je precej manj kot pri nas. Gozdov praktično ni. Letos se tudi tukaj spopadajo s hudo vročino in sušo. Vse je rjavo - travniki in trate pred hišami. Za Bretanjo in Normandijo je značilnih veliko padavin vse leto, tako da sem se malo bala, da se bo ponovil norveški scenarij s hladnim in vlažnim vremenom. No, ni bilo tako. Dva tedna smo preživeli v (istih 🫣) kratkih hlačah, dež pa smo videli samo na številnih spominčkih, na katerih se norčujejo iz svojega podnebja. Je pa vsaj 5 stopinj razlike v temperaturah ob Atlantiku in v notranjosti. Sploh je občutna zvečer, ko ob obali oblečeš jopico, v notranjosti pa pri iskanju proste mize še vedno gledaš, v katero smer piha ventilator.

Prihranjen nam je bil dež, zaradi suše pa so kraji malenkost manj pravljični. Ob normalnem vremenu mora biti krasno, ko vse cveti - hortenzije, cinije, ameriški slamnik in zajčki so med najbolj priljubljenimi vrtnimi okrasi pred hišami. No, hiškami. V primerjavi z našimi so precej manjše, večinoma kamnite, s sivimi ali črnimi strehami, pritlične ali z mansardo. Sploh v bolj turističnih krajih jih obdajajo kamnite ograje ali žive meje. Na otoku Ile-aux-Moines jih krasijo poslikani poštni nabiralniki.

Pa še francoščina. Z večino ljudi se da vsaj osnovne stvari zmeniti v angleščini, z vsemi pa ne. Včasih ni šlo drugače, kot da smo se lomili s tistimi par besedami francoščine, ampak na koncu smo se vse zmenili. V časih Google translata se tudi pritoževati nad meniji samo v francoščini nima smisla, pri znamenitostih bi bilo res lažje, če bi zraven pisalo še kaj v angleščini, ampak najbolj žal mi je pa knjigarn. Optimistično sem jih obiskala kar nekaj, iz vseh pa odšla praznih rok. Prodajajo izključno dela v francoščini. Le na naši zadnji postaji v Reimsu smo našli knjigarno s par policami knjig v izvirnikih, niso pa imeli francoskih avtorjev, prevedenih v tuje jezike. Edine knjige, ki jih bomo prinesli s tega potovanja, so tako par priročnikov in Asteriks.

Pa še zadnja zanimivost - srečali nismo niti enega Slovenca. Nismo jih niti slišali niti videli avta s slovensko tablico. Očitno je (hrvaško) morje avgusta privlačnejša destinacija. Pol naše družine se s tem definitivno strinja. Starejša polovica pa te kraje zelo priporoča in bi se vsekakor vrnila že zaradi vsega, kar smo zdaj bolj ali manj izpustili - degustacije sirov, morske hrane, kalvadosa in drugih specialitet, številnih muzejev, gradov in drugih znamenitosti, večernih potepov po mestih, kakšnega jadralnega izleta … Kaj mora ostati pa tudi za naslednjič, a ne?