Kdor nima v glavi, ima v nogah

Brošura v hotelu ima tudi stran z lokalnimi znamenitostmi in ena od “must see” lepot je tudi notranje morje “Morbihan” (glej sliko). Njegova posebnost je, da je pred divjim Atlantikom zaščiteno, zato je nadvse primerno za kopanje in razne vodne športe.

Zaliv si lahko ogledaš tako, da greš na vodeno turo z ladjico, kar se sliši kar mikavno, sploh ker se ni treba ukvarjati z organizacijo, a na žalost ladja odpluje že ob 9h zjutraj, kar je za nas zaspance skrajno težko izvedljivo, zato smo izbrali varianto v lastni režiji.

Z avtom smo se zapeljali do pristanišča v Port Blancu, nato pa dobrih 200 m do največjega otoka Ile aux Moines premagali z redno ladijsko linijo, ki za pot potrebuje le slabih 5 minut. Plan je bil, da si na otoku izposodimo kolesa. Na žalost je tak plan imelo še ostalih 1000 francoskih turistov, ki pa so jih za razliko od nas rezervirali :(, in tako smo kljub obilici izposojevalnic ostali praznih “nog”.

Kljub temu nismo obupali. Vzeli smo pot pod noge, in tudi ko je za nami že stotič pozvonilo, smo še kar vztrajali. Otok je posejan z lepimi hišicami, ki imajo lično urejene vrtove, na sredini otoka pa je tudi park z menhirji. Pot smo popestrili s prav posebnih turnirjem - če vas zanima, kakšnim, preberite Špelin prispevek. Ustavili smo se tudi na plaži, ki pa nas ni preveč navdušila, podobna je bila namreč jadranski, le morje ni bilo tako čisto. Tiste včerajšnje atlantske so se nam bolj dopadle, pa še manjša gneča je bila na njih.

Pod črto, vse skupaj ni bilo nič posebnega, podobno, kot če bi šel k nam v Istro. Je že tako, da se vsakemu dopade to, česar nima na pretek, nam so ljubše prostrane atlantske plaže (kjer se lahko mečeš v valove, plavaš pa bolj težko), Bretoncem pa je ljubši miren zaliv, v katerem lahko brezskrbno čofotajo.