Normandija on Pustolovščina pred vrati

Na poti domov

Sat, 15 Aug 2026 17:10:00 +0100

Hej hoj,

tole bo moj zadnji blog na tem potovanju. Trenutno se vozimo nekje v Nemčiji, približno 4 ure od doma. Ker danes nimam napisati nič pametnega, razen tega da se vozimo že zelo veliko časa, vam bom napisala kaj drugega.

Recimo tole, da na celem potovanju nisem srečala niti enega Slovenca! Ja, prav ste prebrali, nikjer ni bilo nobenega slovensko govorečega prebivalca Zemlje. Da ne boste mislili, da jih nisem poskušala najti. Ravno obratno! Vsakič, kjer koli smo bili, sem pregledala kar se da veliko registrskih tablic. Pregledala sem jih na stotine, vendar v zadnjih 14 dneh, odkar smo prispeli v Francijo, nisem videla niti ene. Poleg tega pa tudi nisem slišala niti enega človeka govoriti slovensko. Kar je precej čudno glede na to, da smo jih na Japonskem, ki je praktično na drugem koncu sveta, srečali nekaj (eni so celo sedeli pred nami na avionu!).

Impresije s poti

Fri, 14 Aug 2026 21:00:00 +0100

V dveh tednih se je o delih Francije, ki smo jih obiskali, nabralo precej vtisov, ki jih nismo popisali v nobenem blogu, jih pa ne bi radi pozabili. Nekaj jih je zbranih v nadaljevanju.

Vozni park na francoskih cestah nakazuje na to, da je tukaj avto prevozno sredstvo, ne statusni simbol. Francozi so presenetljivo strpni vozniki. V dveh tednih nismo slišali enega, da bi pohupal. Dosledno ustavljajo pred prehodi za pešce, in to vsi - avtomobili, motorji in kolesarji. Ne glede na to, ali je za njimi cela kolona ali ni nikogar.

Še kar je vročeeeeeeee

Fri, 14 Aug 2026 20:10:00 +0100

Hej hoj, danes zjutraj smo po odličnem zajtrku zapustili mesto Rouen in se ‘zapeljali’ do zadnjega velikega mesta na našem potovanju - Reimsa.

Najprej smo šli pogledat ogromno katedralo (zunaj je bilo spet skoraj 40 °C), potem pa smo šli še malo po trgovinah in v McDonald’s na kosilo. Spet smo dobili hrano v njihovih plastičnih posodicah in pijačo v plastičnih kozarcih.

Po kosilu smo za mami našli še knjigarno z angleškimi knjigami (prva na potovanju), kjer smo bili skoraj pol ure, potem pa smo se spet podali na pot. Vsega skupaj smo danes prevozili več kot 500 km. Zvečer smo odšli še na večerjo, zdaj pa gremo počasi spat. Lahko noč 😴

Kako se ohladiti v Rouenu?

Thu, 13 Aug 2026 21:15:00 +0100

Danes je prvič, da je avto ostal parkiran cel dan. 😁👍 Rouen ima sicer dokaj preprost sistem za najem koles, vendar za razliko od Dunaja aplikacija ne omogoča izposoje več koles z enim računom, obe naši punci pa še nimata plačilnih kartic, zato smo spet ostali na nogah. Razdalje na srečo niso velike, nam jo je pa malo zagodla netipična vročina, imeli smo več kot 35 stopinj. Tipične avgustovske temperature so tukaj navadno kakih 10 stopinj nižje, tako da so se nekateri gostinski lokali morali znajti na različne načine, npr. z ad hoc namestitvijo hlajenja.

Vročeeeeeeee

Thu, 13 Aug 2026 21:10:00 +0100

Hej hoj, za nami je še en zelo vroč dan, ki smo ga preživeli v prestolnici Normandije - Rouenu. Zjutraj smo najprej skoraj zamudili zajtrk, potem pa smo vseeno nekaj pojedli in se odpravili na sprehod do mestnega jedra. Dopoldne smo preživeli nekaj klimatiziranih uric v muzeju umetnosti, kasneje pa smo se odpravili pogledat še katedralo in nekaj cerkev, ki jih imajo v tem mestu res precej.

Vmes smo se ustavili še v nekaj trgovinicah s spominčki in v zeloooooo dobri slaščičarni. Ko sem vstopila vanjo, bi z veseljem poskusila prav vsako stvar, ki so jo ponujali. Imeli so eklerje, piškote, sendviče, makrone in mnogo drugih slaščic, ki sem jih videla prvič v življenju, a so prav vse izgledale izvrstno. Jaz sem vzela eklerju podobno slaščico, ki je bila napolnjena z jagodno kremo, ki je bila zelo dobra in ti je res dala nekaj svežine v tem vročem dnevu.

Vodni stolpi

Thu, 13 Aug 2026 19:15:00 +0100

Pokrajina Bretanje in Normandije je dokaj ravna, sploh če jo primerjamo s Slovenijo. Pšenična polja in pašniki, do koder seže pogled. Ceste imajo malo ovinkov, ponavadi vidiš kilometre daleč (razen če nisi ravno sredi koruznega polja). Za raznolikost poskrbijo vasice, kjer je okoli cerkve zbranih nakaj 10 hiš.

Za razliko od naših vasi pa cerkev ni edina visoka zgradba v vasi, skoraj vsaka ima namreč tudi zgradbo bolj posvetne narave - vodni stolp.

Sončni mrk na Seninem obrežju

Wed, 12 Aug 2026 22:00:00 +0100

Včeraj zvečer sva ob opazovanju sončnega zahoda na obali Atlantika razmišljala, da sva narobe splanirala program za 12. avgust in da bi morali ostati ob morju, da bi tam nemoteno opazovali sončni mrk. Tak je recimo sončni zahod v vasici Saint-Aubin-sur-mer.

Pa se je vse dobro izšlo. V Rouen smo prispeli ravno ob začetku mrka in se hitro odpravili na obrežje Sene, na katerem se lokali vrstijo drug za drugim. Za mizami in ob reki so imeli ljudje enaka očala za opazovanje Sonca, kar nas je navdalo z upanjem, da jih lahko kje dobimo tudi mi. Zadnje dni jih namreč nismo prav intenzivno iskali, ampak našli jih nismo pa v nobeni trgovini. Odkrili smo, da jih delijo ob pijači v enem od lokalov, ampak ko smo bili na vrsti, jim jih je že zmanjkalo. Razočaranje je bilo kar hudo, ampak ko smo prosili eno gospo, če nam jih lahko samo za minuto posodi, nas je rešila, ko je iz torbice potegnila še ene in nam jih podarila. Juhej! Vse se je poklopilo - neoviran pogled proti zahodu, jasno nebo brez oblačka, zelo dolg dan (sonce tu zaide šele okrog pol desetih), 91-odstotni mrk in še očala smo imeli. 🙂

Mamini vrtovi

Wed, 12 Aug 2026 21:50:00 +0100

Hej hoj, danes smo zapustili naš zadnji apartma in pot nadaljevali do glavnega mesta Normandije - mesta Rouen. Zjutraj smo najprej pojedli zajtrk, potem pa smo se odpravili do bližnjega mesteca, kjer smo se razgledali po tržnici in opazovali naraščanje plime.

Potem smo se odpravili do “najlepše podrtije v Franciji”. To naj bi bila podrtija nekakšnega samostana, se mi zdi. No, v glavnem, tam smo bili kakšno uro, potem pa smo se odpravili do maminih vrtov. No, niso ravno mamini, si jih je pa mami najbolj želela iti pogledat. To naj bi sicer bili Monetovi vrtovi, ki jih je zelo rad slikal. Baje, da je narisal preko 250 slik samo lokvanjev.

Končno moj dan!

Tue, 11 Aug 2026 21:05:00 +0100

Danes smo končno šli v zabaviščni park, ki ga čakam že od začetka potovanja. Moram reči, da se je splačalo. Park je večinoma osredotočen na otroške stvari, ampak se najde tudi kaj za adrenalinike.

Najprej nismo čisto vedeli, s čim bi začeli, tako da smo na hitro izbrali en otroški vlakec, ki je bil ekstremno majhen, ampak ne najmanjši v parku. Mislim, da si je težko predstavljati, kako majhen je bil, ampak mislim, da če bi se potrudili, bi ga lahko spravili na naš vrt. No potem smo šli na neko ladjo, ki je kot nekakšna gugalnica. Meni ni bilo nič tako posebnega, mami pa jo je morala slikati, ko smo prišli dol, da bo lahko vsem pokazala, kam smo jo zvlekli.

Adrenalinski park

Tue, 11 Aug 2026 21:00:00 +0100

Hej hoj, danes je na svoj račun prišla tudi Sara. Odločila se je, da bomo obiskali zabaviščni park de Bucassa. Zjutraj smo bili tam med prvimi, čeprav smo prispeli šele okoli enajstih/pol dvanajstih. Najprej smo naredili kratko turo po parku, si ogledali atrakcije, kasneje pa smo jih tudi preizkusili. Meni je bil najbolj všeč vlakec, ki smo ga poimenovali Viking, saj je imel ob vhodu postavljenega velikega Vikinga.

V parku smo šli tudi na kosilo, ki sicer ni bilo preveč zdravo, je bilo pa vsaj za pojest. Se mi je pa prvič v življenju zgodilo, da sem dobila zažgane nagce. Po kosilu smo šli še na nekaj atrakcij, ob šestih pa so park tako ali tako zaprli, tako da smo šli potem domov. V apartmaju sta ati in mami spet nekaj skuhala, midve s Saro pa sva potem pospravili. Zdaj pa se počasi že odpravljamo spat. Lahko noč. 😴

Klifi in gužva

Mon, 10 Aug 2026 21:45:00 +0100

Danes zjutraj smo se na našo žalost odpravili iz prikolice, ki je bila res cute in bi jo z veseljem kupili, če bi bilo to le mogoče. Ampak ker ni, smo se odpravili naprej po naši poti in se ustavili na znamenitih klifih, ki so se jih na našo žalost odločili obiskati tudi vsi turisti na tem koncu Normandije.

Naredili smo krožno pot, na kateri smo se ustavili na znamenitem slonu (tako se imenuje klif), vrgli kakšen tarok in se večino časa pražili na žgočem soncu. Ja, bilo je res vroče. Po malo več kot 4-urni hoji smo se peš odpravili še do mesta Etretat, kjer je bila prav tako gužva, da so nam postregli v lokalu, pa smo čakali več kot pol ure! Pa smo naročili samo dve palačinki, ki sva ju s Saro dobili 10 minut pred pijačo, pivo in tri brezalkoholne pijače.

Majhno ni nujno slabo

Mon, 10 Aug 2026 21:05:00 +0100

Zadnja dva dneva smo spali v zelo prijetnem ciganskem vozu. Sicer je bil kar majhen, ampak ko pomisliš, da ga je treba vleči, se zdi zelo velik.

Ko vstopiš v prikolico, sta najprej na levo in desno dve posamezni postelji. Če nadaljuješ po sredini, te pot pripelje do majhne kuhinje z mizo. V kuhinji imaš na voljo mikrovalovko/pečico, hladilnik, zmrzovalnik in pripomočke za kuhanje in postrežbo. Potem vidiš dvignjeno zakonsko posteljo, pod njo pa omarice, v katerih so spravljene knjige in balinčki.

Lekcije iz novejše zgodovine

Sun, 09 Aug 2026 21:25:00 +0100

Obisk Normandije skoraj ne more miniti brez postanka na plažah, na katerih so se 6. junija 1944 izkrcali zavezniki. Oglede smo začeli v kraju Ouistreham pri mostu Pegasus, ki so ga zavezniki prvega zavzeli že ponoči. Od takrat so ga že zamenjali, spominska obeležja pa ostajajo. V tem mestu, v katerem je plaža Sword, je precej spomenikov in muzejev, posvečenih vojni, naše napredovanje pa je kar hitro ustavila vročina, tako da smo namesto zgodovinskih lekcij po plaži iskali polže in školjke. Edino senco smo našli na razglednem kolesu, zato smo se z veseljem z njim odpeljali nekaj krogov, potem pa je bil že čas za Špelino galopiranje po plaži in našo fotografsko dolžnost.

Dreams come true

Sun, 09 Aug 2026 20:30:00 +0100

Hej hoj,

danes smo imeli malo bolj poučen dan, ki pa sem ga popestrila z jahanjem. In to ne navadnim jahanjem po maneži ali po gozdu. Nope, danes sem šla jahat na plaže v okolici mesta Caen. V skupini nas je bilo enih 7, od majhnega fanta do odraslih ljudi. Večina je bila na konju verjetno prvič, le jaz in še ena sva že imeli nekaj izkušenj.

Najprej smo se sprehodili do plaže, kjer smo za začetek malo hodili ob vodi, kasneje pa smo šli tudi vanjo. Potem sva jaz in še druga izkušena jahačica odšli s trenerko na drugo stran plaže, kjer pa smo potem tudi galopirale. Bilo je super pa še ati in mami sta vse skupaj posnela, tako da imam vse tudi dokumentirano.

Mont-Saint-Michel

Sat, 08 Aug 2026 21:30:00 +0100

Hej hoj,

danes smo obiskali verjetno eno najbolj obljudenih destinacij na našem potovanju - slavni zdaj je in zdaj ni otok Mont-Saint-Michel.

Zjutraj smo se okoli desetih odpravili iz apartmaja. Po približno pol ure vožnje smo prispeli do parkirišča, od katerega smo potem hodili še dobre pol ure do našega otoka. Ker smo prišli ob času oseke, je precej ljudi šlo tudi pod mostom, pod katerim sicer moraš iti v spremstvu. Kmalu po prihodu v mestece smo si odšli pogledat cerkev in samostan, kasneje pa smo opazovali dvigovanje morja. Plima vsaj po mojem mnenju ni izpolnila naših pričakovanj, saj otok ni postal otok, ampak je ostal polotok.

Bibavica

Sat, 08 Aug 2026 21:15:00 +0100

Gibanje morske gladine je na Atlantiku precej bolj izrazito kot pri nas. Plimovanje ni omejeno samo na obale, ampak tudi na ustja rek. Nastop plime in oseke je odvisen od gibanja Lune, Sonca in vremenskih razmer, prav tako ne nastopita vsak dan ob istem času. Za oceno, kako visoko se bo morje dvignilo, je najbolje pogledati koledar na internetu.

V kraju Auray se reka Le Loc’h izliva v Morbihanski zaliv. Kljub oddaljenosti nekaj kilometrov od morja gladina reke zaniha za 3 metre, kar dodobra napolni oziroma sprazni rečno strugo.

Uresničitev sanj

Sat, 08 Aug 2026 21:00:00 +0100

Včasih se zaljubiš v kakšen kraj, ne da bi ga sploh obiskal. Zame je bil tak Mont-Saint-Michel. Zdaj, ko se osebno poznava, ni moja naklonjenost nič zbledela. Prav zares je kot iz pravljice.

Po hecnem naključju smo dan začeli v Avranchesu, od koder je čisto na začetku 7. stoletja od škofa prišel ukaz, naj se na 13 kilometrov oddaljenem Mont-Tombu zgradi svetišče v čast nadangelu Michaelu. Kraj je zelo hitro postal romarsko središče in v 10. stoletju so vojvode iz Normandije v njem ustanovili benediktinski samostan. Pod njim je zrasla vasica, ki se je v naslednjih stoletjih razširila proti vznožju vzpetine.

Vsa ta (nevidna) svetloba

Fri, 07 Aug 2026 21:25:00 +0100

Anthony Doerr je za Saint-Malo z romanom Vsa ta nevidna svetloba naredil odlično reklamo. Vse odkar sem pred enimi desetimi leti držala pesti, da bi Marie-Laure srečno preživela vsa obleganja v njem in da Werner ne bi naredil kakšne neumnosti, sem si želela obiskati to mesto na bretonski obali, za katero prej še nikoli nisem slišala. In danes smo ga. 🙂

Baje je edini pravi način, kako priti v mesto, ki je obstajalo že v rimskih časih, po morju. Tako je resnično videti, kot da se vzpenja neposredno iz morja. Pameten nasvet je treba poslušati, zato smo parkirali v Dinardu in se z morskim avtobusom čez zaliv podali v Saint-Malo. Vožnja traja enih 10 minut, ladjice pa vozijo na približno 15 minut in pristanejo neposredno pod obzidjem starega mesta. Prvi vtis je res impozanten. Ker je bila ravno plima, je morje na več delih segalo prav do več nadstropij visokega obzidja. Po njem se je mogoče sprehoditi in z vrha videti stari del. Ta je bil v 2. svetovni vojni v zavezniškem bombardiranju skoraj povsem porušen, a so ga obnovili. Zdaj samo pri nekaterih hišah po barvi kamnov ugibaš, ali jih je pol še izpred vojne, zgornja nadstropja pa so dodana.

Saint-Malo

Fri, 07 Aug 2026 21:10:00 +0100

Danes smo naše popotovanje nadaljevali čez Bretanijo in se ustavili v starodavnem mestu Saint-Malo. Po približno dveh urah vožnje smo parkirali v parkirni hiši v Dinardu. Potem smo se peš odpravili do pomola, od koder je kmalu odplula ladjica do naše današnje postaje. Najprej smo se povzpeli na vrh obzidja, s katerega smo opazili lepo peščeno plažo, ki smo jo seveda morali preizkusiti.

Na naše presenečenje je bilo to pravo odkritje dneva. Na plaži smo uživali skoraj eno uro in noge namakali v morje, ki se je po nekaj minutah izkazalo za ne tako hladno. Na koncu smo že obžalovali, da s sabo nismo vzeli kopalk, saj je bila v zalivu okoli tri metre visoka skakalnica, okoli pa je bil narejen infinity pool, ki je postal tak šele, ko je nastopila oseka, saj je bil med plimo poplavljen.

Tarok turnir

Thu, 06 Aug 2026 21:30:00 +0100

Hej hoj!

Danes smo, kot lahko razberete že iz naslova, imela tarok turnir, le da ni bil najbolj običajen. Zjutraj smo v miru pojedli zajtrk, se odpravili na trajekt in si na otoku hoteli sposoditi kolesa. Na žalost smo tam ugotovili, da bi morali kolesa rezervirati, saj ni bilo prosto niti eno samo kolo. Tako smo bili prisiljeni v hojo.

Ker pa bi bilo to preveč monotono, smo si dan popestrili z igrami taroka na naključnih točkah. Najprej smo igrali na klopci blizu pristanišča, nato pod velikim borovcem zraven menhirjev, na koncu pa še nekaj deset metrov nad obalo. Odigrali smo približno 10 partij, rezultate in bolj natančne točke igranja pa si lahko ogledate na spodnji sliki.

Kdor nima v glavi, ima v nogah

Thu, 06 Aug 2026 21:15:00 +0100

Brošura v hotelu ima tudi stran z lokalnimi znamenitostmi in ena od “must see” lepot je tudi notranje morje “Morbihan” (glej sliko). Njegova posebnost je, da je pred divjim Atlantikom zaščiteno, zato je nadvse primerno za kopanje in razne vodne športe.

Zaliv si lahko ogledaš tako, da greš na vodeno turo z ladjico, kar se sliši kar mikavno, sploh ker se ni treba ukvarjati z organizacijo, a na žalost ladja odpluje že ob 9h zjutraj, kar je za nas zaspance skrajno težko izvedljivo, zato smo izbrali varianto v lastni režiji.

Skok v prazgodovino

Wed, 05 Aug 2026 21:35:00 +0100

Ena od največjih znamenitosti v Bretanji so menhirji. V Carnacu je največja postavitev teh skal na svetu, zato smo si jih seveda šli pogledat tudi mi. Večinoma bolj ali manj strumno stojijo v dokaj ravnih vrstah, ki so z manjšimi prekinitvami dolge okrog 4 kilometre. Vmes so lahko hiše ali zaplate gozda. Videti so res impresivno.

Postavili so jih pred približno 6000 leti. Zakaj, nihče ne ve. Baje so znanstveniki med številnimi teorijami izključili samo eno - da je to vojska, ki jo je začaral Merlin, da je okamenela. 🙂 Približno si predstavljajo, kako so jih postavili pokonci in prestavljali na manjše razdalje (v nasprotju s Stonehengeom jih niso pritovorili iz kakšnega več sto kilometrov oddaljenega kamnoloma, ampak so jih “dobili” v radiju 10 kilometrov), ne vejo pa, zakaj.

Gigantska plaža

Wed, 05 Aug 2026 21:20:00 +0100

Zjutraj smo dan začeli malo bolj umirjeno, saj sta šla ati in mami v trgovino po hrano, midve s Saro pa sva lahko v miru vstali. Zajtrk smo pojedli kar na hotelskem vrtu, vendar nas je kar zeblo, saj je bilo zunaj le okoli 20 °C. Potem smo se odpravili na ’najdišče’ menhirjev, kjer smo ugotavljali, kakšen je bil sploh njihov namen. Tega sicer nismo ugotovili, saj se ta podatek ni ohranil, smo si pa pogledali kratek filmček o tem, kako recimo so jih prevažali na določeno mesto.

Dan sprostitve

Wed, 05 Aug 2026 21:05:00 +0100

Ena stvar, ki mi je všeč v tem mestu, je da ni veliko in nima vseh teh cerkev in katedral, ki bi pritegnele pozornost atija in mami. To pomeni, da lahko počnemo tudi kaj drugega, npr. si popoldne odpočijemo na plaži. Zjutraj smo si sicer šli pogledat menhirje, vendar moram priznati, da to ni bilo tako slabo. všeč mi je bilo predvsem to, da se ni dalo iti v ogrado, razen če si kupil vodeno turo, kar pomeni, da si ni bilo treba ogledati vsakega kamna posebej.

Stroji otoka

Tue, 04 Aug 2026 22:15:00 +0100

Danes smo obiskali Nantes, verjetno največje mesto na našem potovanju. Stroji otoka - Les Machines de l’île, je umetniški projekt, namen katerega je bila oživitev soseske v Nantesu, kjer je bila prej ladjedelnica. Pri projektu, ki traja že več kot 20 let, prek 100 umetnikov izdeluje robotske živali.

Idejni vodji projekta François Delaroziere in Pierre Orefice sta navdih dobila v delih Julesa Verna, pisatelja znanstvenofantastičnih zgodb, ki se je rodil v Nantesu.

Obisk Nantesa

Tue, 04 Aug 2026 22:05:00 +0100

Danes smo se zjutraj odpravili iz hotela, kjer smo pojedli dober zajtrk. Mimogrede, v tem hotelu smo bili na zajtrku vedno sami, mleko pa so, vem, da je to precej naključno, vedno imeli v plastičnih ‘vrečkah’.

No v glavnem, po zajtrku smo se odpravili do mesta Nantes, kje smo si ogledali razstavo nekega pisatelja, sami pa smo bili tudi del vodenega ogleda, saj smo z robotskimi ptiči prikazali parjenje. Kasneje smo si ogledali še ogromnega premikajočega se kovinskega slona in kratek film o nastanku muzeja.

Puy du Fou

Mon, 03 Aug 2026 22:05:00 +0100

Hej hoj!

Danes smo odšli v prav poseben park, ki je poln zanimivih predstav. Zjutraj smo najprej v hotelu pojedli zajtrk, nato pa smo se z avtom peljali približno 20 min do parka Puy du Fou. Prišli smo okoli enajstih, tako da je bilo že precej ljudi tam pred nami, vendar nas to ni preveč motilo, saj so parkirišča ogromna. V parku smo si najprej ogledali mini show s fontanami, potem pa smo pohiteli in ujeli predstavo o roparjih? Ni mi bilo čisto jasno, kaj je zgodba, saj je bilo čisto vse v francoščini, kar je precejšen minus.

Skoraj že v Bretaniji

Sun, 02 Aug 2026 22:05:00 +0100

Hej hoj!

Najprej vas moram obvestiti, da je bil zajtrk v včerajšnem hotelu vreden denarja. Imel je sveže rogljičke, sir brie, trdo kuhana jajca …

Danes smo pot nadaljevali s še enim dnevom same vožnje. Vmes smo se ustavili le v srednje velikem mestu Poitiers, v katerem pa ni bilo praktično nič ljudi. Smo imeli kdaj občutek, kot da raziskujemo kakšno zapuščeno mesto. Kakorkoli, tam smo se ustavili v Starbucksu na mafinu in kolačih, si potem ogledali katedralo ter jo spet mahnili proti zahodu. Ker je bila Sara spet lačna, smo se ustavili v prav posebno čudnem McDonald’su, saj smo dobili pomfri in Mcnagce kar v plastičnih posodicah, ati pa je kavo prav tako dobil v plasičnem kozarčku. Vsi so bili namenjeni pomivanju, kar je, recimo, kar v redu, saj teoretično potrebuješ manj papirja.

Poitiers v vročinskem valu

Sun, 02 Aug 2026 21:35:00 +0100

Ko smo se v nedeljo popoldne pri enih 35 stopinjah na hitro sprehodili po središču Poitiersa, je Grega komentiral, da se počuti kot med korono - nikjer nikogar. Že umetna inteligenca nas je prej opozorila, da mesto ob nedeljah ni zelo živahno, med vročino pa očitno to velja še bolj. Nas pa vsaj množice niso motile, ko smo si na hitro od zunaj ogledali najpomembnejše znamenitosti.

Poitiers spada med najzanimivejša francoska zgodovinska mesta. Pohvali se lahko z najstarejšo krščansko stavbo v državi - krstilnico sv. Janeza iz 4. stoletja, univerzo iz 15. stoletja, na kateri je med drugim diplomiral Descartes, in kopico cerkev & katedral. Impresivna je Notre Dame la Grande iz 11. stoletja s krasno okrašenim pročeljem (in žal precej obglavljenimi kipi), zelo mogočna je pa tudi romansko-gotska stolnica sv. Petra iz 12. stoletja.

Končno v Franciji

Sat, 01 Aug 2026 22:05:00 +0100

Hej hoj,

danes smo po milijon urah vožnje končno le prišli do Francije. Vmes smo se na italijanski strani ustavili še v majhnem gorskem mestecu, kjer smo preizkusili italijansko fokačo in njihov sladoled. Pot smo nadaljevali skozi predor pod Mont Blancom, pred katerim smo se kar lepo načakali, saj so zaradi nesreče, ki se je zgodila približno 27 let nazaj, v tunelu precej poostrili varnost.

Na drugi strani predora pa smo nekaj časa opazovali osupljivo visoke gore in njihove ledenike. Po še približno 3 urah vožnje smo prispeli v mestece, malo večje od Škofje Loke, ki nam je zelo priraslo k srcu. Malo manj pa zato naša nastanitev, saj je precej stara. Poleg tega pa jo sestavlja pravi labirint sob, tako da smo našo iskali skoraj 10 min, kar ni kar tako, če moraš s sabo prevažati 7 kg težke kovčke. Upam, da bo vsaj zajtrk vreden denarja, ki smo ga vložili v ta hotel.

Prvič v Franciji

Sat, 01 Aug 2026 21:50:00 +0100

Hejla še z moje strani. Danes je bil dan malo bolj pester kot včeraj (ampak imamo še rezerve). Začeli smo ga s kakšnimi 2-3 urami vožnje. Naš prvi postanek je bilo malo gorsko mestece Courmayeur, ki leži malo pred mejo s Francijo. Tam smo malo pomalicali ter se malo sprehodili. Privoščili smo si košček fokače in kepico sladoleda.

Pot smo nadeljevali skozi tunel, ki poteka pod najvišjim vrhom Francije - Mont Blancom. Takoj ko smo prišli iz tunela, smo se ustavili, da sem lahko prvič v življenju vdihnila francoski zrak. Po tem nas je čakalo še približno tri ure vožnje, a ker smo nekje narobe zavili, se nam je pot podaljšala še za pol ure.

Let's get started

Fri, 31 Jul 2026 21:50:00 +0100

Hej hoj,

danes smo se odpravili na dolgo pot do Normandije (to je na severu Francije). Ob pol treh smo se odpravili do Ljubljane, kjer smo pobrali mami v službi, potem pa se je naša pot začela. Peljali smo se okoli 6 ur po neznosni vročini (v avtu je kazalo tudi 44°C 😥). Ko smo prispeli do predmestja Milana, smo sprejeli ključe in se odpravili v trgovino po pico in nekaj pijače. Potem pa se je prava zabava šele začela. Ko je ati prižgal pečico, da bi spekel pice, nam je vrglo ven elektriko. Po 10 minutah smo poklicali oskrbnike in ti so nam po telefonu povedali, kaj naj storimo. Ati je spet usposobil varovalko (oz. kakorkoli se temu sploh reče), mi pa smo spet lahko gledali Netflix. Čez 2 min se je zgodba ponovila. Ostali smo brez elektrike, le da sedaj nismo potrebovali 10 min za rešitev problema, pač pa samo 2. Ko smo nekoliko zmanjšali moč pečice, pa smo lahko v miru spekli pice do konca. Prijetno siti gremo spat.