Za zadnjih nekaj dni sva planirala samostojno raziskovanje vulkanov in centralne doline Kostarike. Saj sva hotela se malo samostojnega potovanja. Potovanje v shutlih z ostalimi turisti je ze kul, vendar shutle ne ustavlja tam kjer bi ti hotel da se in potem pac vidis samo ´pripravljene zadeve´. Vceraj sva naredila plan in rezervirala avto, ki naju je danes zjutraj cakal pred hotelom. Agent naju je odpeljal do poslovalnice in povedal da rabi najino kreditno kartico za varscino. Tu pa se je zataknilo, za 3 dni izposoje avta in Gps te mobitela je hotel varscino 1600 USD, toliko prostega limita pa ni imel nihce vec. Stvar sva probala urediti z bankami, vendar ni slo. Na nlb so samo dejali da je moja poslovalnica ze zaprta (ura je bila namrec 5 minut cez 5) in da ker nimam teledoma povecanje limita v tako kratkem casu ne morejo izvesti. Agent je bil zelo prijazen in razumevajoc in je rekel da naj se ne sekirava prevec, vendar pa da nama avta pac ne more dati, ker imajo taka pravila. Da pa bi pol transakcije dala na eno kartico pol pa na drugo se pa tudi ni dalo, spet pravila.

Tako je najin poskus samostojnega raziskovanja propadel :(. Zdaj cakava na bus za San Jose, od kjer si bova zeljene kraje skusala ogledati na organiziranih turah. Za drugic pa si predvsem jaz moram zapomniti, da najem avtomobila ni tako enostavna zadeva ce imas limit na kartici premajhen.

V Kostariki lahko vse stvari placujes v Kolonih ali pa v ameriskih dolarjih. Cene za organizirane izlete in hotele so vedno navedene v dolarjih, cene v restavracijah so navadno v kolonih, nekje pa v dolarjih. V vseh restavracijah moras cenam na jedilnem listu pristeti se 10 % za strezbo, najbolj smesno pa je da ti samo nekatere tej ceni pristejo se 13 % davek druge pa ne. Kreditne kartice v teoriji sprejemajo, vendar pa ti nekateri povedo da bo storitev potem od 5 do 10 % drazja, v Sierpe naju je turisticna agentka celo peljala v 17 km oddaljeno mesto da sva dvignila denar in ji placala v gotovini, pa ceprav je imela na vratih znak, da lahko placas s kreditno kartico. Na bankomatih lahko dvignes bodisi dolarje bodisi kolone, vedno pa je pametno imeti oboje na zalogi saj ce placas v drugi valuti ti znesek preracunajo ponavadi po zate zelo neugodnem tecaju. Poleg tega tudi tisti, ki imajo cene v dolarjih pogosto razliko vrnejo v kolonih, menjalni tecaj pa nastavijo tak da se tam zasluzijo kak procent. Vse to poteka brez racunalnikov, vse stvari trgovci izpeljejo s pomocjo starinskega kalkulatorja, svincika in lista papirja, sprintane racune sva videla le v nekaterih supermarketih. Ko pa je potreben denar za obnovo dotrajanih in unicenenih cest, ga pa seveda ni…

Kot je Grega napisal v prejsnjem blogu, se tukaj vse dogaja malo bolj pocasi. Midva sva se temu uspesno prilagodila (seveda je blo zloooo tezko) in se odlocila, da ostaneva en dan dlje, kot sva nacrtovala. V hotelu sva se ze zmenila, tako da naju bojo Nemci na (zacasnem?) delu v Kostariki gostili se do cetrtka zjutraj, potem pa spet na pot.

Ker je vse mal bolj na pocas, tud danes ni blo neke hude akcije. Namen sva imela zlo dober: pogledat pod gladino Karibskega morja, ampak nisva imela prevelike srece. Morje je blo tolk motno, da bi tud morskega psa vidla sele, ko bi naju ze ugriznil v rit, ampak par ribic sva se vseen vidla, med drugim morski bic (stingray alias zival, ki je spravla pod ruso neustrasnega krotilca krokodilov Steva Irwina). Gregova ideja je bla, naj tukajsnji koralni greben primerjam z avstralskim, ampak to res ne bi blo posteno. Veliki koralni greben je pac veliki z razlogom. Vazno, da sva mal pocofotala in vidla nekaj ribic in vec vrst koral. In da sva se zabavala :)

Po snorklanju smo imeli sadni brunch na plazi (dragi se nonstop pritozuje, da se mu mango zatika med zobmi in ga kaksen koscek se cez en teden odkrije), pol pa dvourno setanje po plazi. Glavna atrakcija: dve rahlo nori Italijanki, ki sta se navduseno slikali ob vsaki palmi z razgledom na modro morje. Vse skupaj je blo videt kot fotoshooting za Playboy :)

Drug vrhunec dneva so ble pa palacinke. Zelo neverjetno, kaj? Drugace s hrano nic kaj ne komplicirava, jeva ze dva tedna prakticno riz, fizol (no, pri fizolu je dvojina napacna; Grega ga poje dvojno porcijo), zelenjavo in meso, kar je vse skupaj znano kot casado in je tukaj tipicna jed, seveda temu primerno poceni, tam priblizno 3 evre je porcija. Podobna ponudba je tud za zajtrk, samo se mal cenejsa, ceprav jst vcasih strajkam in si narocim tropski zajtrk: od pet do sedem vrst sadja. Vsakic posebej se spomnim na Merkatorjevo reklamo: 5 na dan. Tukaj se malo smesno slisi. Res res dobri so pa sadni sokovi, te bova pa pogresala doma! Zmiksano sadje, lahko samo ene vrste lahko mesanica, plus voda/mleko/jogurt. Slastno, v bistvu ze cel obrok, priblizno pol litra pa stane ene evro, kaksen cent gor ali dol. Kokakola tukaj ne gre tolk v promet …

Uf, tolk pisanja o hrani, da nama je zadisala vecerja :)

Hasta luego …

Vceraj sva si sposodila kolesa in sla raziskovat okolico Puerto Vieja. Kolesa so seveda imela samo eno prestavo in pa bremzo na pedalu, nic luksusnega torej, je bla pa vsaj izposoja pocen saj dnevni najem pride 5 dolarjev. Asfaltiran cesta je na vec mestih ratala ze neasfaltirana ker pac vzdrzevalci ne opravlajo svojega dela. Cesta gre skozi gozd, ki se razteza vse do plaz. Do teh pa je dostop mozen samo na vsake par kilometrov, ker so drugje vsa zemljisca privatna in do morja ne mores prit. Kaj ti torej pomaga, da so vse plaze v Kostariki javne, ce pa nimas colna. Plaze so pa krasne, veliko peska in kokosovih palm, le teh je toliko da orehi lezijo potleh v velikih kolicinah in se sploh noben za njih ne zmeni. Probala sva tudi malo snorklat vendar je bila vodna popolnoma motna tako da iz kakega opazovanja rib in koral ni bilo nic. Po enih 12 km se cesta konca in od tu naprej gres lahko samo se pes. Zadnje mesto na poti je Manzanillo, kjer so palme pobarvane v rastafarjanske barve pa tudi ljudje vecinoma nosijo dreade in se premikajo bolj pocasi. Kljub temu, da je asfalta ze zdavnaj zmanjkalo imajo na cestah lezece policaje narejene kar iz debelih ladiskih vrvi, ki pa se jih vozniki tako kot v Sloveniji skusajo izogniti tako da raje vozijo po zelenicah ob cesti (no zdaj niso vec prav zelo zelene). Vsa utrujena in prasna sva nazaj prisla ravno se pravi cas, saj so najina kolesa ze nestrpno pricakovali, tus je bil tokrat malo bolj temeljit.

Pravzapraj se zivljenje v vasi zacne sele z socnim zahodom, ko ima vecina lokalov “srecne urice”, po nekaj popitih mojitotih so misice na nogah ze veliko manj bolele…

Ali pa mogoce ne … Od Corcovada sva si toliko obetala, v bistvu sva samo zaradi tega narodnega parka sla tako dalec na jug, potem sva pa videla pomoje celo manj zivali kot tisto popoldne, ko smo sli zabe gledat. Ko se bova drugic takega podviga lotila, ne bova sla po bliznjicah, ampak tako, kot se zagre. Ker tega, da bi vsa divjad cakala na zadnje zaspance (pa to nisva bla midva, da ne bo pomote, ce lahko verjamete!), da se ob enajstih primajejo v Corcovado, pa res ne gre pricakovat.

Iz Sierpeja je do tja dve uri s colnom, skor enako kot na Cano, samo zadnji del je mal drugje, in ravno plovba je bla se najbolj razburljiva, ker na koncu ni pomola, ampak je treba poskakat s colna na plazo. Najbolj razburljivo je, da je treba ujet pravi trenutek, kapitan (najin je bil pravi Barbarosa, samo crna preveza cez oko mu je manjkala, ampak ker je imel crna soncna ocala, je bil dost dober priblizek) mora z valom (konkretno visokim, ce smo ravno pri tem) prit na obalo, ampak ne nasest na plazi, potem morajo pa vsi hitro poskakat iz colna, da lahko coln spet uide s plaze in gre na varno za valove. En American je bil prevec neucakan, in ko so nam rekli, da naj se pripravimo, je on ujel val in skocil direkt v morje. V trenutku ga je zalilo, na colnu pa takoj panika, ker niso dojel, al je sam skocil al ga je odplaknilo :) Pol se je pa se coln nevarno nagnil, da je vse zalilo, se najboljs sva jo ravno midva odnesla, ker sva spredaj sedela in sva bla samo napol mokra, vsi ostali so bli popolnoma. sej midva sva ze prej tlako oddelala, ker spredaj najbolj cutis vse skoke s colnom cez valove in naju se danes rit boli od 4 ur poskakovanja.

Za nazaj smo bli bolj usklajeni, ampak prepocasni, tako da nas je en val popolnoma zalil, ko smo se vkrcavali, in smo bli spet mokri. Se pa noben pretirano ne sekira, ker imas itak vedno kopalke oblecene, toplo (vroce) je pa tud.

Vse drugo prakticno ni omembe vredno. Na najbolj biolosko raznovrstnem koscku sveta (baje) nismo videli nisi ene opice, kaj sele tapirja ali bog ne daj jaguarja. Jeeee… Bova vedela za drugic, da se morava malo bolj zorganizirat in rezervirat kaksno zadevo. Je pa res, da so v Lonelyju malo prevec pretiravali, kako tezko dostopni so ti konci in kako fit moras bit, da zmores vse skupaj. No, celo zivljenje se ucimo, a ne?