Še ena dobra stvar, da imamo sabo Miha, Urbana in Luka je, da so v 7/11 našli smoothie. To je ubistvu skodelica z zmrznjenim sadjem, ki jo kupiš potem pa zmiksaš in daš notri slamico. Meni je najboljši beries & yogurt. Če ga želi kdo poskusiti, vam lahko povem sestavine:

• ​borovnice,
• ​jagode,
• banana,
• malo vode in
• jogurt

Drugače pa prodajajo še zelenjavnega, acai in jagodnega.

Po 3 dneh zabavnih doživetij v Osaki je napočil še čas za malo kulture.

Osaka je danes milijonsko mesto, kar se najbolj vidi po gneči na ulicah in podzemni. Tudi nebotičnikov visokih nad 100m je tukaj ogromno, toliko jih nisem videl v nobenem evropskem mestu.

V poslovni četrti Umeda smo se povzpeli na 2, ki sta povezana z mostom. Iz steklenega dvigala, ki se hitro vzpenja, mesto vidiš iz čisto druge perspektive.

Kot kontrast nebotičnikom, v mestu stoji eden izmed najlepše ohranjenih srednjeveških gradov na Japonskem iz 16. stoletja.

Ta sicer ni na hribu kot ljubljanski, je pa zato obdan z obrambnim jarkom, ki je še danes napolnjen z vodo. Jarek je res ogromen, tako ogromen, da po njemu danes vozijo turistične ladjice!

Leta 1970 je Osaka, tako kot letos, gostila svetovno razstavo Expo. To je bil največji mednarodni dogodek na Japonskem do tedaj. Eden od bolj zanimivih projektov v sklopu svetovne razstave, je bila tudi priprava časovne kapsule. Odločili so se, da jo zakopljejo na dvorišču gradu. Kapsulo z več kot 2000 artefakti bodo odprli šele leta 6970, čez 5000 let. Za vsak slučaj (Japonci so pač ziheraši) pa so zakopali še eno identično kapsulo, ki jo bodo odprli in preverili vsakih 100 let, prvič so jo leta 2000.

Kot lahko že iz naslova razberete smo danes prali. Zjutraj smo lepo in počasi pojedli zajtrk, potem pa smo se s cunjami dobili na recepciji, ker naj bi bila v hotelu pralnica. No, ko smo jo našli smo ugotovili, da imajo samo en pralni stroj.

Prat smo dali temna oblačila, ki jih je bilo tako veliko, da smo na koncu skoraj tlačili obleke noter. Timer smo si naštimali za dve uri in odšli poiskat drugo pralnico, ki je bila oddaljena približno 10 minut hoje. Tako smo preostanek temnih cunj in vse svetle cunje odnesli tja. Tam je bilo na srečo veliko strojev, zato smo hitro dali vse prat. Počakali smo kar pralnici, kjer smo se prav fino zabavali. Ko je bila prva žehta oprana, smo jo kar tam zložili in odšli do hotela. Tam so se vmes oprale tudi temne cunje, ki pa se na žalost niso dobro posušile, zato smo morali spet hoditi nazaj do pralnice.

Cunje smo dali še za 20 minut sušit, potem pa je zagotovo prišel najbolj zabaven del (vsaj zame), in sicer razvrščanje cunj. Zelo je zabavno namreč gledati, ko se štirje odrasli moški probajo odločit katere nogavice so čigave, saj so vse izgledale enako. Po kar nekaj časa, nam je končo uspelo in spet smo odšli nazaj do hotela. Bilo je zabavno, vendar nam je ta dogodivščina vzela kar 3 ure in pol, naredili pa smo več kot 4.000 korakov. Na koncu pa smo morali iti še jest v Starbucks, ker smo bili čisto sestradani. Kdo bi si mislil, kaj ti vse lahko povzroči eno pranje perila 😅.

Že naprej se opravičujem vsem ljubiteljem japonske kulinarike, tale blog je napisan iz perspektive, ko po Japonski potuješ z dvema hčerkama 😅, vtisi pa so nabrani po dobrem tednu bivanja v Nagoji, Kjotu in Osaki.

Začnimo z najpomembnejšim obrokom dneva - zajtrkom. Vse naše nastanitve so bile v hotelih z vključenim zajtrkom, ki so ponujali tako Japonsko kot ‘zahodnjaško’ opcijo. Na Japonskem ni neke razlike med zajtrkom in večerjo. Na voljo je bila juha, pečena riba, riž, cmoki, rezanci, kuhana in pečena zelenjava, različne sladice iz riževe moke in fižola ter čaj. Na zahodnjaškem delu pa so bila umešana jajca, ocvrta slanina, neke vrste šunka in sladek toast, se pravi zajtrk v ameriškem slogu. V boljših hotelih so bile tudi ameriške palačinke, jogurt (precej brez okusa), ena vrsta kosmičev, rezine pomaranče in banana. Glavni problem je, da je manjkal normalni (nesladkan) kruh in sadje, ki smo ga doma tako navajeni. Sam nisem izbirčen, tako da sem se navadil, da pač za zajtrk jem kosilo, punci pa se na toast z marmelado še privajata 😅, tako dolgo, da bi tudi oni jedli japonski zajtrk pa verjetno ne bomo tukaj 🙈.

Za Japonce je pomembna tudi prezentacija jedi na krožniku, hrana je vedno lično postavljena, večerja je sestavljena iz več manjših hodov, vse skupaj spominja na obisk kake nobel restavracije pri nas. Porcije so majhne in delikatne, okusi pa prefinjeni in manj izraziti kot pri nas, veliko jedi ima vonj po ribji osnovi. Sam raje posežem po kaki krači, krompirju, džuveču ali enolončnici s kosom domačega kruha in skledi zelene ali paradižnikove solate, česar pa tukaj ne jejo.

Od japonske hrane je Špeli najbolj všeč suši, Sari pa ramen. Problem je, ker sta ti dve jedi precej specifični, suši Japonci jedo samo ob posebnih priložnostih, ramen pa je neka vrste hitre prehrane, podobno kot pri nas burek. To pomeni, da obeh sigurno ne boš našel na jedilniku tukajšnjih gostiln. Mene do sedaj še nobena jed ni zares prepričala, vse je zame malenkost presladko.

Večinoma poleg zajtrka jemo samo še večerjo, čez dan je itak tako vroče, da ti hrana ne paše preveč. Japonci čez dan kupijo vnaprej pripravljene malice - bento boxe, ki jih prodajajo v trgovini ali pa pred izakajami na ulici. Le ti vsebujejo podobne stvari kot zajtrki. Odločitev kam gremo na večerjo, določimo demokratično s pomočjo ankete 🤣, do sedaj smo 3x jedli japonsko in 4x ne - na Urbanovo žalost, ki je med nami trenutno največji ljubitelj japonske hrane.

To je bil prvi vtis, morda me do konca bivanja spreobrnejo, v tem primeru sledi še nadaljevanje. 🥢

Danes smo se odpravili v Univarsal Studios Japan (USJ). Bil je zelo vroč dan. S podzemno smo odšli do Univarsal city potem pa do USJ.

Najprej smo obiskali Wizarding World, kjer smo se peljali na vlakcu Hippogriffs flight. Pisalo je, da bomo čakali 80 minut, a smo potem čakali le 45 minut.

Potem je Urban šel na vlakec smrti Hollywood dream, mi pa smo šli na strašljivo vožnjo Jaws. Osvežili smo se s slushijem, nato pa smo se hoteli malo zmočiti, zato smo šli na nek čuden vrtiljak na katerem je pisalo da “you may get wet” ampak nismo bili niti malo mokri (no razen od švica). Potem smo šli v 4D kino jaz baraba/minioni. Čakali smo 50 minut. Potem smo nekaj pojedli. Okoli šestih smo si pogledali Super Nintendo world, ki je bil kar kul, vendar nismo šli na nobeno vožnjo saj je bila najmanjša vrsta 80 minut najdaljša pa 170! Jaz, Urban in ati smo potem šli na Forbiden journey (4D kino kjer je nekaj res, nekaj pa animacija) to je bila moja najljubša stvar. Kupili smo še par stvari potem pa šli domov.