Danes (oziroma vceraj) sva si privoscila en dan pavze in sva malo zabusavala na plazi. Tele kostariske plaze so res ogromne. Bila sva na Playa Tamarindo, ki je ena od najbolj popularnih v Kostariki (sploh pri Americanih), pa kljub temu ni o kaksn guzvi ala Hrvaska ne duha ne sluha. Na vec kot kilemeter dolgem pasu mivke se vsi ti turisti ocitno kar porazgubijo.

Ko malo pogledam okoli, opazim, da sem ocitno edini, ki letos se ni videl kaj dosti sonca. Hitro sezem v nahrbtnik in mrzlicno izvlecem flasko kreme (faktor 50), saj koza ze protestira, da bo sicer zvecer hudo neprijetno. Kopalcev nas je bolj malo, vecina jih je ze zdavnaj odkrila, da je morje brez deske hudo dolgocasna zadeva in da s knjigo in brisaco pac nisi dovolj kul. Ampak zaradi tega se ne sekiram prevec. Skakanja v valove zna biti sica zabavno, tudi ce imas samo kopalke.

So pa tile srfarji sila spretni. No, cisto vsi se ne, se pa vsaj trudijo. O tem, da to ne more biti prav tezak sport in da se v bistvu nima smisla uciti, saj skoraj ze znam, me preprica tudi pes, ki se stalno vozi s svojim gospodarjem in mu tudi dvometrski valovi ne povzrocajo preglavic. Ce zna pa pes, pol pa ….

… da par dni nisva imela dostopa do interneta, ker bi vam vzbujala prevec skomin :) Vceraj sva namrec prispela v Tamarindo, ki ga Lonely Planet cisto spljuva, kaksen turisticen kraj da je to in da mu domacini pravijo Tamagringo, ker je tolk ameriskih turistov tukaj, ampak midva sva imela samo en namen: videt najvecje zelve na svetu, ki tukaj lezejo jajca. Moram se pogledat, kako se jim rece v slovenscini, ampak v anglescini so leatherback. Na karibski obali je sezona lezenja jajc ze mimo in v bistvu sva jih lahko ujela samo se tukaj. Vec o tem v naslednjem blogu …

Torej, Tamarindo. Zacelo se je precej razburljivo, ker sva zamudila bus (mea culpa, narobe pogledala uro), 5 minut prepozno sva prisla nazaj v hotel, ampak je lastnik poklical soferja in naju je prisel nazaj iskat :) V vsakem primeru bi prisel nazaj, ker smo morali se v sosednji hotel po dve Americanki, ampak se vseeno. Se prej naju je v slabso voljo spravil internet, ki je rekel, da v Tamarindu za zvecer ni vec prostih sob v hostlih. Vse se je resilo, sobo imava, samo cez vrt se sprehodiva in sva na pravi plazi kot s kaksne razglednice :)

In kdo bi si mislil: Pacifik je ful topel! Za plavat ravno ni, ker so visoki valovi in precej mocni tokovi, tako da ne upam it prav dalec (itak te pa baywatch takoj poklice nazaj, ce kam zatavas), ampak se je pa res zabavno v valove metat :) A izpadeva kot dva otroka? Nama je vseeno :)

p.s. Katja, surferjev je malo morje, kar obvladajo, ampak za vaju bi bili tile valovi najbrz mala malca. Par kilometrov stran je pa baje igrisce za prave profije (a vama kar rezervirava sobo za poleti?)

Tudi v Kostariki zivijo mravlje. Kar se nog tice, niso nic kaj posebnega. Imajo jih 6, tako kot njihove evropske kolegice. Tudi njihova kultura je podobna, zivijo v mraljiscih in imajo matico, ki leze jajca. Posebnost teh mravelj je, da so zelo zbircne pri hrani, jedo namrec samo sok neke dolocene gobe. Od nekdaj sicer ni bilo tako, sumi pa se, da so v tem zakonu mravlje storile prvi korak.

Zgodba se zacne visoko v drevesnih krosnjah, kjer delavke nabirajo liste. Te nato spravijo v mravljisce, malo jih prezvecijo, prezvecene pa nalozijo na gobo. Ta goba v izobilju dobre hrane pridn raste, pri tem pa izloca eno zelo okusno snov, ki jo mravlje z veseljem popapcajo. Goba in mravlje torej obstajajo samo skupaj, in ce kaksno matico prime, da je cas, da zapusti gnezdo, odtuji svoji druzini se malo te nadvse okusne gobe.

Santa Elena je prav zanimiv kraj. Sam kraj lezi na pacifiski strani hribov, in v njem je vreme soncno, ce pa se zapeljes kakih 5 km proti vzhodu, prides na karibisko stran kjer skoz dezuje. (Grega je izgubil navdih, bom jaz dokoncala :)

V glavnem, iz Santa elene sva sla vceraj na canopy tour in visece mostove. Obe mami, cela, ziva in neposkodovana sva - ocitno (preden nadaljujem).

Canopy tour je kostariski izum, zelo razsirjen povsod, kjer je teren primeren, stos pa v tem, da ti okrog nog in pasu zavezejo en tak pas, potem te pa s tem obesijo prek skripca in zico in se spustis v dolino. Eni odseki so dolgi 100 metrov ali se manj, najdaljsi je bil pa celo en kilometer. Na zacetku je kar malo grozljivo, ampak v trenutku postane zabavno (ceprav je bilo par ameriskih upokojencev kar prestrasenih in so rekli, da to je pa kar grozljivo). Ampak ce zmorejo ameriski upokojenci … Najvecji problem bi lahko bil zaviranje, ampak je malo pred koncem zice zelo zanesljiv zavorni sistem, tako da se lahko sprostis in malo pogledas na drevesne krosnje pod sabo - ce jih vidis. Na enih delih se spustis naravnost v oblak in nimas pojma, kaj je pod ali pred tabo. zelo zabavno :)

Vse skupaj traja slabi dve uri, tako da nama je casa za visece mostove v bistvu zmanjkalo, ampak canopy je bul definitivno super :))

Grega si je vse skupaj popestril se s Tarzanovim skokom, jaz pa nisem upala. Priznam. Baje je blo v redu, sem pa vse skupaj posnela, da boste videli Grega v se bolj avanturisticni luci kot ponavadi.

Namrec - znaslo se je v Kostariki :) Ko se je dalec na obzorju pokazal koscek modrega naba, je pol kombija zacelo vriskati in se dreti, da vidi sonce. Voznik se je najprej hecal, da ga je skor kap, pol pa povedal, da smo ravno presli locnico med pacifiskim in karibskim delom Kostarike. In da smo zdaj takorekoc na soncni strani Alp :) Pokrajina je bila na poti da Santa Elene/Monteverdeja kot iz kaksnega dokumentarca: ker sem sedela zraven voznika, sem zelo natancno videla vsako od nestetih lukenj, globokih po kaksen meter in sirokih za tretjino ceste, ampak vse priznanje voznikom: res obladajo, niti enkrat nisem imela obcutka, da ne bi imel vsega pod nadzorom, zelo potrpezljivi so … pa res res prijazni, tako kot vsi ljudje, s katerimi sva do zdaj imela opravka. No, cesta ni bila grozno slaba prav celo pot. In slaba je baje z razlogom: nocejo je prevec popravit, ker bi to pomenilo nove horde turistov, ki seveda nimajo/nimamo prav blagodejnega vpliva na okolje. Glede na to, da se grejo ekoturizem, pa morajo mal pazit, kaj delajo z naravo.

Videla sva tud prve planatze kave, zdaj je zrnej baje zrelo in ga obirajo. Ponujajo tudi cel kup tur, da si lahko ogledas, kako vse skupaj poteka, ampak to bova mogoce sla kdaj pozneje. Prej greva na Pacifik. V daljavi je zgledal prav vabljivo :)