Po jutranjem kopanju nama je ostalo še malo časa za poležavanje, nato pa sva zapustila idilično hiško na plaži in se odpravili proti prestolnici Zanzibarja - Stone Townu. Za 50 km dolgo pot smo porabili manj kot uro, Tanzanijci so še mnogo hujši vozniki kot Kenijci, a nekako se izide (vedno se najbrž ne). Mateja me že na začetku opozori, naj se pripnem, pa čeprav ne sediva spredaj, no vsaj v taksiju sva in ti imajo varnostne pasove. Srečujemo kolesarje, volovske vprege, dalla dalle (nekaj takega kot v Keniji matatu), tovornjake, v katerih se drenja tudi več kot 30 ljudi; (visijo čez rob, se držijo kolegov, v kiperju so pa natlačeni kot sardine) ter seveda veliko pešcev. Vsi hitijo, noben se noče umaknit, noben ne čaka in včasih samo zapreš oči in si misliš, saj bo… in seveda se vse ravno izide.

Mesto pa zaenkrat še najbolj spomina na stari del Mombase, le da so hiše malo lepše, parki bolj urejeni in ni se treba umikat električni napeljavi, ki je v Mombasi visela vse povprek, Zanzibar je očitno bogatejši. Za večerjo sva se tokrat najedla morskih jedi, ki jih pečejo kar na cesti, probavala sva škampe, jastoga, hobotnice, tuno, bilo je kar v redu, čeprav je hrana že prej obdelana in ni čisto tako dobra kot v restavraciji, je pa poceni, pa še domačini so prav zabavni, tako, da če boste kdaj v teh koncih, se le oglasite in pozdravite Mr. Happy Guya. Na srečo nama je ostalo še malo viskija, tako da zdaj pridno pomagava želodčkom to prebavit. Če so se vam pocedile sline, pa le načnite tisto salamo, ki jo midva zdaj že kar pogrešava…. bon apetit.

Jambo,

ker sva prijazna, sva se odločila, da ne bova napisala pet blogov samo o tem, kako fajn se imava. Priznava, da je k tej odločitvi malo pripomglo tudi dejstvo, da tehnologija ne sodeluje čisto z nama in roaming z Mobitelom spet ne dela. Ker bi tako vsa hvaljenja prebrali naenkrat, bi nekako izvodenela in se ne bova preveč trudila. Včasih se na ležalniku pod palmo sicer spogledava, če bi šla kakšen blog napisat in ga shranit do Stone Towna, dve sekundi premlevava to idejo, potem pa zamahneva z roko in nemoteno uživava naprej.

Zadnja dva dneva se zadržujeva tukaj pri Eddiju in Annie, v nedeljo sva pa kljubovala vročini in odkolesarila na enih 6 km oddaljeno plažo. Pet od tukaj se nas je zmenilo, da bi šli snorklat na koralni greben, in ker jih pet ne gre v taksi, so naju napol prostovoljno določili, da greva s kolesom. Smo si pa potem delili stroške za čoln, ki nas je odpeljal do grebena, tako da je bilo tudi to ok. Kolesarjenje do tja je bilo kar mučenje, ker je pač zjutraj hitro vroče, ampak nazaj je šlo pa lažje, ker sva odkolesarila po plaži. In ne boste verjeli, veter tukaj ne pozna Murphyevega zakona o kolesarjenju!

Edini premik s plaže v zadnjih dveh dneh je bil pa včeraj moj pohod do vasi. Sem hotla it malo v nabavo in se sprehodit po plaži, na koncu sem pa z veliko sreče (in pomoči enega preseljenega Masaja) kupila par banan in tri kokakole. Vas je srednje velika, ampak se zdi, da turizem nanjo ni vplival, ker so vsi hoteli razporejeni ob obali. Ene normalne trgovine tako sploh nimajo, imajo samo dve mini sobici, ki gledata na ulico, kupit pa tam praktično ne moreš nič. Še banane sem kupila kar pri eni ženski, ki je šla po celo vejo in mi jih pol par odrezala… Če ne bi blo z mano tega Masaja, bi se polurni marš po plaži (v eno smer!) kaj klavrno končal … Pomoje bi prav hitro spokala iz vasi, ker tam pač nimaš kaj delat: hiše (oz. kolibe) so postavljene precej blizu druga druge, ceste ni, krave šetajo prosto med hišami, pred njimi pa sedijo lokalci in šibajo otroci, od katerih se čisto vsak posebej Jambo dere za tabo :) Res so luštni, sploh eden je bil direkt za slikat, ampak ga nisem, ker nočem dajat vtisa, kot da sem prišla v ene sorte “človeški vrt”. Lahko si ga pa predstavljate: mama ga je ravno nehala previjat, star je bil enih 10 mesecev, če zdaj že znam kaj ocenit starost otrok, ker še ni znal sam stat, ampak se je pa obešal po mami. Tak mali debelušček je bil, najbolj črn, kar je mogoče, na sebi je imel pa samo plenice in na glavi snežno belo kapico za dojenčke. Ta kapica je bla res pika na i ….

Dostikrat naju pa nasmeje tudi kateri od t.i. beach boyev: tipov, ki šetajo po plaži in ponujajo svašta, v glavnem pa izlete po otoku. Eni so kar prijazni, npr. Mr. Good Price (ne hecam se, res se je tako predstavil, to ime ima pa celo napisano na ene sorte letaku, ki ga ima v svoji kolibi na plaži - tole je že malo naprednejši beach boy), eni pa kar težijo, npr. Mr. Best Price. Ponujal mi je vse od gledanja sončnega zahoda na severu otoka do dostave svežega sadja direkt na ležalnik, in je bil prav užaljen, ko sem rekla, da mogoče jutri, danes pač ne, ker sem banane že kupila. Mi je hotel slabo vest nabijat, da če jaz od njega nič ne kupim, je on lačen, ampak se nisem vdala. Podjetni so tile fantje, samo niso še osvojili lekcije, da se z izsiljevanjem pač ne posluje.

p.s. Da boste vse to hvaljenje malo lažje prenesli, vam lahko zaupava še, da se ene pol dneva ne moreva kopat. Ko je oseka, se morje umakne za kakšen kilometer, namesto njega pa ostanejo samo lužice in školjke. Tako se kopava v glavnem pred zajtrkom in pred večerjo oz. tam od ene 4h naprej (razen ko smo šli snorklat, ker je tam laguna, v kateri je vedno morje). Ampak brez skrbi, tudi vmes nama ni vroče, ker oponašava dva lenivca in se ne premikava kaj dosti iz sence (kar še ni jamstvo za to, da te ne bo opeklo!), poleg tega pa cel dan bolj ali manj piha, tako da nama res ni sile.

Ja, na Zanzibarju sva! Naj vas rubrika Trenutno sva … v Mombasi ne zavede; najin začasni dom sliši na ime Bwejuu in je na (jugo)vzhodni strani otoka, enih 60 km od prestolnice. Odkar sva prišla, samo vzdihujeva, kako lepo je :) Kar pripravite se, tole bo en teden blogov o dopustu pravih uživačev. No, vsaj dokler nama ne zmanjka baterije na laptopu in mobitelu. Tale najin raj je namreč brez elektrike. Nima zastonj imena Robinson’s Place … Da si ga boste lažje predstavljali, na Google images poglejte, kako zgleda povprečna zanzibarska plaža. No, zdaj si pa predstavljajte še, da sva na enem od najlepših predelov otoka, vsaj tako vsi pravijo. Ni nama slabo, kaj? Vsaka soba je praktično svoja kočica, samo midva imava pomoje pod sabo še dva, ker sva v prvem nadstropju. Samo del okrog postelje ima (spleteno) steno, sicer je pa cel prostor ena sama veranda s pogledom na kokosove palme, ene sorte borovce in morje. Pa to še ni konec hvaljenja. V tem pogledu na morje lahko namreč uživam celo jaz brez leč: trenutno je plima in je morje 10, največ 15 metrov stran. Ste že vsi zeleni od zavisti? Če še kdo ni: ob 7h imava večerjo; svež ulov direkt iz Indijskega oceana. Jaaaaa, uživava :)

V glavnem - Afrika nama je prav všeč. Čeprav veva, da ne smeva hvalit dneva pred večerom, sva ravno včeraj modrovala, da zdaj pa že kar obvladava sceno. Ne more naju več vsak obrnit, kdor ima pet minut časa, zbarantava vsaj kakšno stvar tako, da nima trgovec/šofer z nama dobička za cel teden, Roman naju je pa naučil tudi par fraz, ki ti definitvno zagotovijo, da te nadlegovalci pustijo pri miru. Tako bi kdo od vas lahko že sredi prejšnjega odstavka rekel; Asante sana bas! (Hvala lepa, ampak zdaj je pa dovolj ;)

Tudi pot od Mombase do najinega sedanjega postanka sva v redu preživela, čeprav naju je več stvari presenetilo/šokiralo. Odhod leta naj bi bil npr. ob 13.45, ko sva ob 12h prišla na letališče, so nama pa povedali, da je boarding time ob 12.30. Nič nama ni blo jasno niti, ko smo se točno ob uri vsi (no, vsah enih 8) vkrcali na letalo in čez 5 minut odleteli. Kako?? Ko sva se pozanimala pri stevardesi, je samo rekla, da je danes izjema. Ok… Ne vem, kako bi bilo, če bi se prišla čekirat eno uro pred letom, letalo bi bilo pa že v zraku. Drugi šok je bil, da sva pričakovala normalno veliko letalo, odletela sva pa s takim za 36 potnikov (vključno z eno stevardeso). Malo sva se tolažila, da z Zanzibarja v Nairobi ziher ne bova letela s tako majhnim, pol sva pa slišala, da je bil to dejansko let iz Nairobija, samo postanek v Mombasi naredi. O joy! še dobro, da ne morem pogledat na črno listo prevoznikov, ki v EU ne smejo ;) Ampak - so far, so good. Še boljše kot good!!

Hakuna matata ;)

Vceraj popoldne sva koncala s safarijem in prispela v Mombaso, tokrat sva ubrala malo bolj poceni varjanto, spiva v Mombasa Backpackers, ki so 15 kilometrov oddaljeni iz centra mesta. Imajo samo dorme, spiva pa kar na strehi, saj je v hisi obcutno prevroce. V neposredni blizini hostla je zelo nobel hotel, ki ima tudi lepo pesceno plazo, kjer sva si malo namocila noge, jahanje kamel pa sva za zdaj izpustila. Dan sva zakljucila z obiskom Slovencev v Mombasi, ki so nama pripravili odlicno vecerjo.

Danes zjutraj je bil na vrsti ogled centra mesta. Center lezi na otoku, od najinega hostla pa je oddaljen priblizno 15 kilometrov. Do centra mesta sva se pripeljala z ‘matatujem’. To je afriska oblika javnega prevoza v mestih, je zelo poceni, saj voznja stane le 0,3 evra za 10 kilometrov. Matatu je neke vrste kombi, ki ga natlacijo z ljudmi (v najinega so jih zbasali 15) in vozi na doloceni relaciji. Matatu naju ni pripeljal cisto do Jezusove trdnjave, tako da sva stestirala se tuk tuk - 3-kolesni taksi za 2. Stari del Mombase precej spominja na stara mestna jedra Primorske. Ozke ulice, kamnite hise, ter ogromno malih trgovinic. Zdaj greva pogledat se slavne okle, ki se pnejo nad cesto, nato nato pa nazaj do hostla.

Ker na napajališču pod najino verando trenutno ni nobene eksotične živalce, imam čas za en blog. Kratek blog, ker se jih je že nekaj nabralo za objavo. Niti Ngulia residence, kjer sva zdaj, nima interneta, še telefoni ne delajo vedno, tako da upava, da ste doma dobili najina smse (da je vse ok :)). Smo pač sredi narodnega parka, velikega skoraj kot Slovenija, tako da sta že voda in elektrika luksuz. Za elektriko imajo sicer generator, tako da dela zvečer in zjutraj, čez dan pa ne, ker večine ljudi itak ni v sobah. Midva sva bila nekaj ur praktično edina gosta, ker dva dneva ostajava na istem mestu, in namesto da bi od ene 9h, ko sva bila po jutranjem safariju in zajtrku, do večernega safarija ob 4h poležavala, naju je en mlad Masaj peljal na sprehod. Da se ne bova čisto pomehkužila ,,, Na safarijih se pač večinoma voziš, ker peš ne bi prišel daleč pa še nevarno se je šetat med levi in leopardi. Mimogrede, leopardi so bolj nevarni kot levi, nama je danes povedal ta Masaj, ki je v dveh urah natrosil še kup zanimivih informacij. Ker rada deliva znanje z drugimi, jih zelo zgoščeno sledi enih par.

• Sloni živijo približno 65 let, nikoli pa ne umrejo zaradi bolezni: ali jih kdo ubije ali pa umrejo od starosti.
• Tukaj med drugim raste drevo, ki se mu reče sausage tree (če še nimamo prevoda, predlagam klobasovec), ker so njegovi plodovi res podobni orjaškim klobasam. Če te najprej posušiš, nato pa namočiš v sladko vodo, dobiš masajsko pivo.
• Masaji nosijo tako živo rdeča oblačila zato, da jih živali prepoznajo in zbežijo. Brez heca, podatek je potrdil najin siceršnji vodič: dva njegova varovanca sta z Masajem med raziskovanjem okolice pri kosilu zmotila kralja živali. Ki je zbežal pred njimi. Če bi bila sama, bi kosilu baje dodal še sladico po evropejsko.
• Leopardi so nevarni samo takrat, ko lovijo. Če jim pot prekrižaš čez dan, jo bojo ucvrli po svoje.
• Na območjih, kjer živijo leopardi, opic praviloma ni. So pač nižje v prehranjevalni verigi kot te velike (in lepe!) mačke. Se pa zgodi, da predvsem pavijani ubijejo kakšnega leoparda, ki zatava na njihovo območje.
• Lastovke in štorklje potrebujejo približno 3 mesece, da priletijo iz Slovenije v Kenijo. Preden se vrnejo k nam, naredijo še ovinek čez Južno Afriko. In ne, tukaj štorkelj ne obremenjujejo še s tem, da bi prinašale otroke.

Dovolj za začetek? ;)

Lep sončen in vroč pozdrav iz Afrike (tukaj je že ob 9h zjutraj tako vroče kot pri nas sredi poletja ob 12h).