Nekaj časa je že minilo od zadnje objave tule. Naj na hitro povzamem. Leto 2011 je bilo kar pestro, januarja sva vam še mahala iz safarija, novembra pa sva že potiskala voziček. Dve leti za Špelo se nam je pridružila še Sara, zgradili smo hišo, punci sta zrasli. Nekaj naših skupnih dogodivščin smo zapisali, a tokrat le v analognem formatu.

Na začetku leta je padla ideja, da bi obiskali Japonsko. Odločil sem se, da obudim tale dnevnik, razlogov je več, glavni je, da je tokrat Mateja ostala doma in upam, da bo na ta način tudi ona z nami.

Na potovanju nam bodo družbo delali še brat Luka ter prijatelja Miha in Urban. Oni imajo Japonsko že v malem prstu, saj so tu bili že lani. Časovna razlika med Slovenijo in Japonsko je +7 ur. Kar pomeni, da ko pri nas gremo spat, tam ravno vstajajo. Moja ura me že nekaj dni opozarja naj hodim prej spat, bom videl, če bi jo moral bolj upoštevat.

Opoldne smo se odpeljali proti Benetkam, če bo šlo vse gladko bomo s kratkim postankom v Helsinkih, v Nagojo prispeli jutri zvečer. Skupaj nam bo pot vzela dobrih 24 ur.

Se beremo…

Umazane cunje se perejo, kosilo si je spet treba skuhat, ne ga samo naročit, slike se nalagajo na računalnik, spomini se počasi premlevajo in shranjujejo v različne oblike; na kratko - doma sva :) In misliva, da je tole primeren trenutek, da se še enkrat zahvaliva vsem, ki ste prispevali k temu potovanju. Nepozabno je bilo! V zahvalo vam pa pošiljava eno porcijo sonca in sporočava, da sva s sabo pripeljala vsaj prvi navdih pomladi: pri nama na vrtu že cvetijo trobentice!

Tole bo spet en zapis, ki ga boste brali post festum, njegov glavni namen je pa mene vsaj za enih 15 minut zamotit, medtem ko čakava, da se bova lahko v Nairobiju čekirala za let za Istanbul. Še 6 ur in pol do takrat (plus dodatne tri do vzleta. Čakava pa praktično že cel dan: ob pol enih sva šla na letališče, ob 2h je bil odhod v Mombaso, tam so nas poslali na en giro po letališču, da smo izpolnili par obrazcev za vizo (resno, enih 5x so naju že evidentirali v Keniji!), pol pa let naprej v Nairobi. In ker naju ne spustijo do trgovin, ampak z vso prtljago ždiva v čakalnici, v kateri ni razen wc-ja NIČ, se morava nekak zamotit. Ko enkrat vmes ni bilo ravno veliko ljudi, ki bi morali opravit osebni pregled in pregled prtljage, sem šla celo poskusit srečo, če me spustijo ven, da dobim še zadnje apoene kenijskih šilingov manjše vrednosti (to whom it concenrs: misija opravljena). Očitno sem bila dost prijazna in niso težili, nazaj grede mi je eden celo pridržal celo pest kovancev in mi spotoma še razložil, kdo je tip na naslovnici časopisa, ki sem ga spotoma kupila. In o časopisnih novicah bo tale blog, samo da vas prej še opozorim, da boste vedeli, ko boste kaj po Afriki leteli: družba Fly540 preverjeno (za druge ne moreva trdit) redno leti veliko pred napovedanim časom. Danes smo odleteli kakšno minuto čez 2 namesto 20 čez 3. Spet veliko prezgodaj. Torej: ne se hecat s čakanjem na zadnjo minuto, preden boste s plaže odkidali na letališče.

Zdaj pa novice. Najprej jih moram pohvalit, ker se ne spomnim, da bi kdaj v kakšnem slovenskem časopisu na levi strani videla totalen hvalospev nekemu politiku, na desni pa zlivanje gnojnice po njem. Saturday Nation vsaj v danajšnji izdaji to prakticira. Sem primerno impresionirana. Logično kar veliko prostora namenjajo drugim afriškim državam, trenutno predvsem Egiptu zaradi vseh problemov, Tunizija si je zaslužila samo še minorno novičko, ker se očitno stvari umirjajo, doma pa opozarjajo predvsem na težave zaradi suše na zahodu (in po tem, kar sva videla, tudi na jugu; pogled z letala je prav šokanten), potencialne težave zaradi povezovanja treh plemen zaradi volitev naslednje leto (in teh se zaradi zadnjih v resnici bojijo) v stranko KKK (primerjave s Ku Klux klanom so seveda neizbežne in baje ne neutemeljene), tema dneva je pa (spolno) nasilje v šolah. Šele pred nekaj leti so prepovedali tepež v šolah, ampak prepoved še ni prodrla v zavest učiteljev in učencev. Grozljiva statistika: več kot 60 % fantov in 75 % punc meni, da je tepež zaslužen in utemeljen. Predvsem na udaru so punce, ki jih pogosto pretepajo tudi sošolci, in če drugi šolarji in učitelji ocenijo, da so jih dobile, ker so se neprimerno obnašala, ne ukrepajo. Še en problem so pa učitelji, ki dekleta pogosto med poukom pošljejo kar k sebi domov, da jim malo pospravijo, ko pa končajo, jih pa pogosto nagradijo še s kakšno nezaželeno spolno uslugo. Zaradi vsega tega veliko deklet med 6. in 8. razredom preprosto neha hodit v šolo. Pa še zanimivost: v državi jim primanjkuje enih 90 tisoč učiteljev, ta poklic pa v Keniji še ni feminiziran.

Zdaj pa še bolj zabavne novice. Drage spremljevalke bloga, če ste stare več kot 25 let in ste še samske, slaba novica: v Keniji bi bile že skoraj odpisane, da se boste kdaj poročile. Ker baje so ženske na vrhuncu svoje privlačnosti med 21. in 25. letom, in namesto da bi takrat lepo skromno izbrale nekoga, s katerim se bodo ustalile, hodijo z enega zmenka na drugega in zapravljajo čas. Ko so stare približno 28, bi se pa počasi že ustalile. Ampak, pozor: dobri moški so takrat že oddani. Mogoče bojo sicer imele srečo in bojo dobile koga, ki ne bo popolnoma porazen, ampak v bistvu se lahko pripravijo na to, da bojo ljubice (ali pri poligamistih žene številka neena). Da ne bo pomote: avtor članka je moški, ki v posebni pasici natrosi še kup nasvetov, kakšno žensko moški iščejo. Predvsem ne sme bit ukazovalna, zaslužit več kot moški, bit preveč zgovorna in vsevedna …

Pri vseh teh pokroviteljskih nasvetih ženskam (avtorju so se zasmislile pred par meseci, ki so množično drle na predavanje nekega nigerijskega pastorja o tem, kako srečat princa na belem konju) mi res ni jasna ena od zadnjih strani časopisa, posvečena zmenkom. Glede na prebrano bi moralo biti namreč žensk, ki po časopisu iščejo moža, malo morje, jih je pa približno pol manj kot moških. Če vas zanima, kakšno je kaj povpraševanje: ženske iščejo predvsem zaposlene moške za resno zvezo/poroko, dostikrat je dodano, da rasa, narodnost in pleme niso važni. Možakarji pa iščejo predvsem bogaboječo (ne hecam se), skromno, delovno žensko. Pri obojih je približno enako tistih, ki iščejo izključno osebo, ki ni HIV-pozitivna. Ja, velik problem v Keniji, kjer naj bi bilo skoraj 7 % prebivalstva okuženega. In ta številka je bila pred enim letom 14 %. Precej dvomljivo “izboljšanje”.

Še 6 ur do čekiranja. Ne bom več utrujala. Grem raje pogledat, če se lahko kako oddolžim življenjskemu sopotniku, ki me je skoraj na skrajni meji rešil večletnega obupanega iskanja še sprejemljivega moža :)

Glavna gospodarska panoga Zanzibarja poleg turizma je poljedelstvo, na rodovitni zemlji raste večina nam eksotičnih rastlin, zato sva se odločila za “Spice tour” in bila nad tem, kar sva videla, prijetno presenečena. Pobral naju je malo večji kombi, ki so ga z ljudmi napolnili po afriško, po principu bolje kakšen več, ampak je zabavno.

Po kakšnih 15 minutah poskakovanja po neasfaltirani cesti se ustavimo na robu majhne vasi in tura se začne, vodiču na pomoč priskočijo fantje iz vasi, ki plezajo po drevesih, iščejo sadje, strgajo lubje, trgajo listje, predvsem pa z največjim užitkom iz palminih listov izdelujejo zapestnice, prstane, kravate in tako poskrbijo za našo popolno kamuflažo. Ogledamo si še vas, hiške iz zemlje, krite s palminimi listi, med njimi pa kokodakanje kur in vrisk otrok, na žalost v oči bodejo tudi smeti, na kar pa sva se do zdaj nekako navadila. Na stojnici z začimbami se dodobra založiva, saj na Zanzibar ne potuješ ravno vsak dan. Kosilo nam pripravijo kar domačini, riž, kuhan z začimbami (najbolj se čuti cimet), omaka iz kokosovega mleka in zelenjave ter kuhana špinača… repete je obvezen :)

Po kosilu sledi kopanje na eni izmed manj znanih plaž na zahodni strani otoka, čist pesek, zelena voda… midva pa brez kopalk, pa se hitro znajdeva in ugotoviva, da se da tudi brez njih, konec koncev je to zadnji pravi dan dopusta. Ni nama žal.

Tako je bil napol ogorčen Grega, ko sem po enih 9 urah “dela” po Stone Townu predlagala, da še ne bi šla v hotel. Da ne boste mislili, kako lahko nama je ;)

Sploh danes je bil v resnici naporen dan, za katerega sva bila že kar malo skeptična, če ga bova preživela. Zelo trpežne japonke, ki so videle pol sveta, ga že niso. Za danes in jutri sva si namreč rezervirala dva izleta: Prison island z želvami velikankami in en spice tour. Danes naj bi šli na Prison island, ampak samo, če “na morju ne bo jasmina” - če ne bo valov. No, bili so. Veliko in veliki. Vsa samozavestna sva prišla v agencijo, da gremo ziher začimbe gledat, pa so nama zagotovili, da ne, sploh ne, da ribiči pravijo, da na morju ni problema, itak je pa samo enih 25 minut v čolnu. No, pri takih valovih se ta čas pomnoži z dva. Čoln je bil ves vegast, s slabim motorjem, brez valobrana, brez rešilnih jopičev, za skoraj najpomembnejšo napravo se je pa izkazal en čeber, s katerim je vodič metal vodo iz čolna. Ko je kazalo, kot da se nikamor ne premaknemo, ampak smo obstali na ene pol poti, pol se je pa še to črpanje vode začelo, sem očitno zelo zaskbrljeno zgledala, ker se je krmar samo smejat začel, da hakuna matata. Ja, seveda, ampak spotoma sem si pa še vseeno pogledala, kje najhitreje skočit iz čolna, če se bo slučajno prevrnil.

Počasi počasi nam je le uspelo prit do otoka in želv. Modre dame in gospodje, stari tudi 185 let, so že ugotovili, da je najboljše mirno prenest navdušenje turistov in pač posmukat tisto travo, ki jim jo previdno molimo, da se lahko slikamo z njimi. Da ne bi bilo kakšnih večjih neumnosti, skrbi nekaj opazovalcev, že prej pa opozori znak, da se je prepovedano usest na želvo. Po lanski smoli v Tamarindu nama vsaj v Stone Townu niso ušle… Ker je bilo tako razburkano morje, je odpadlo samo snorklanje, tako da smo se malo poslikali po plaži in odpluli nazaj na Zanzibar, tokrat k sreči z valovi, ne proti njim, tako da smo bili samo napol mokri, ne popolnoma.

Za konec je pa sledila še ekskurzija po enih 100 mini trgovinah v ozkih ulicah starega dela mesta. En mimoidoči je dobro povzel stanje: The same shop all over again! Grega se že sprašuje, ali so vsi Masaji opustili živinorejo in se ukvarjajo samo še z rezbarjenjem kipcev in nizanjem perl v zapestnice. Zdi se že tako … K sreči tukaj prodajalci niso tako vztrajni kot na celini, tako da so zadovoljni že s tem, da stopiš v njihovo 2,5 x 1,5 metra veliko trgovino, se trikrat obrneš okrog in stopiš nazaj na ulico. Še dobro, da sva imela celo popoldne časa :)

Bodi za danes dovolj, ker so vas najbrž veliko bolj kot nov blog razveselile … ja, slikce :))) Podnapisov ni, si pa kronološko skoraj pravilno sledijo (samo hrana prehiteva plaže, v resnici se Grega masti na tržnici v Stone Townu, plaže so pa od Robinzona). Sicer si sledijo utrinki s poti, kot je prikazana na zemljevidu: Nairobi, nekdanji dom Blixnove, pot do Amboselija, Amboseli, Tsavo West, Mombasa, Zanzibar. Zadovoljni? ;)