Budnica je bila ob 5:30 čeprav je nisva naročila, očitno niso zastopili, da imava svojo pa še Italijanke za sosede. Vstala sva, spila en kofe in počakala najinega vodiča, s katerim sva bila zmenjena ob 6:30. Za začetek smo zmotili slonjo čredo, ki se je lasketala v vzhajajočem soncu. Vrh Kilimanžara je kaj kmalu dobil kapo. Levoma se nismo zdeli dovolj zanimivi in se nam nista hotela približati na foto razdaljo.

Po zajtrku smo odrinili proti parku Tsavo. Pot poteka blizu tanzanijske meje, zato smo se morali ustaviti na kontrolni točki. Spet so nas obkrožili prodajalci spominkov, katerim pa sva se tokrat dobro upirala. Na rodovitni prsti pod Kilimanžarom gojijo koruzo, vsake toliko časa srečamo tudi pastirčka s tropom koz, vsi nam veselo mahajo. Po poljih in travnikih se sprehajajo naše štorklJe, ki skupaj z lastovicami preživljajo letni dopust. Cela pokrajina je posejana z Ugaslimi vulkani, večina je majhnih (le kakih 100 m) in že popolnoma preraščenih. Ogledamo si območje zadnjega večjega izbruha, ki se je zgodil pred približno 500 leti. Lavin tok je takrat pod seboj pokopal več vasi, zato črnemu jeziku, ki se zajeda v pokrajino, domačini pravijo “hudičev” tok.

V parku Tsavo najprej srećamo trop pavijanov, ki tečejo pred avtomobilom in vštric z njim, v senci dreves se pasejo žirafe, gazele in antilope, tudi sloni ne manjkajo. Ustavimo se ob izviru neke reke, kjer v daljavi opazimo povodnega konja in nekaj krokodilov.

Kmalu prispemo v naselje, kjer bomo prespali naslednji 2 noči. Dodelijo nama sobo malo odmaknjeno od ostalih, baje namenjeno mladoporočencem :).

Kako opisat nekomu, ki tega še ni doživel, kako je biti sredi divjine - in sredi črede več kot 50 slonov? Ko so se sprehodili mimo, sem pomislila samo - nepozabno.

Danes sva začela spoznavat klasično Afriko - klasično z vidika Evropejcev in naših predstav o Afriki. Prostrane savane, akacije, med njimi se sprehajajo same eksotične živeli, kjer ne živali, pa Masaji, v daljavi pa zasneženi Kilimandžaro. Ja, v resnici je tako :)

Če koga zanima, tako kot je naju: v Keniji je 42 plemen. Masaji niso najštevilčnejši med njimi, so pa najbolj prepoznavni, in to predvsem iz enega razloga: znali so ohranit svojo kulturo skozi čas, tudi ko so se ji drugi že večinoma odrekli, in to poskušajo še danes. Še vedno so dobri bojevniki in najboljši varnostniki, ki so baje zelo prijazni, ampak vzkipljivi, tako da se jim ne smeš zamerit. Če Masaj reče ne, je to ne, nama je povedal najin vodič. Druga plat medalje: Kenijci jih poznajo med drugim tudi po tem, da imajo težave z njimi, ker so nomadi in otrok ne pošiljajo v šolo. Sicer baje ženske ostajajo dalj časa na enem mestu ravno zato, ampak čisto v redu sistem to baje še vseeno ni. Spet po drugi strani sva pa med potjo videla sredi savane ob eno drevo naslonjeno tablo, pred njo pa gručo otrok. Ja, šola po masajsko. Vsaj angleško se morajo dobro naučit, da znajo svojo dediščino prodajat turistom.

Ja, tudi midva sva se na neki način vdala in šla pogledat masajsko vas. Če sva že tukaj, da vidiva na lastne oči, kako je živela bela Masajka (moram zdaj prebrat, še nisem). Iskreno rečeno, jaz ne bi mogla. Sva vse poslikala, boste videli. Najprej sva bila še v dvomih, če lahko fotkava, pa so nama zelo hitro rekli, da lahko slikava, kar želiva, in naj čim več. Že otroci te vabijo k Photo, photo. Drugače je bilo čisto zanimivo, edino baratnat še vedno ne znava, čeprav gre Gregu že precej boljše. Pa še en rahlo čuden trenutek je bil: sredi vasi so za naju zaplesali ples dobrodošlice in blagoslova za naju in najine bližnje (evo, ga posredujeva ;), zgledalo je pa tako, da je blo enih 15 Masajev postrojenih v vrsto pred naju (ja, samo naju) in smo se gledali (no, oni so še plesali), Takrat sem pa res pomislila, kdo je tu opazovalec in kdo opazovani. Precej zoprn občutek, take dogodivščine bova od zdaj naprej izpustila.

Se bova pa z velikim veseljem še vozila med živalmi! Tudi v Amboseliju so že tako navajene ljudi, da se mirno sprehodijo mimo avta, če je le ugasnjen. Tako sva tudi doživela “selitev” črede slonov. Čez cesto so morali s pašnika na planjavo, kjer baje prenočijo, in ker je najin vodič to vedel, smo bili ob pravem času na pravem mestu. Sloni so pravi Afričani: pole pole (počasi, počasi) imajo v krvi, tako da se ti od daleč sploh ne zdi, da se premikajo, ampak potem so vedno bližje. Tako blizu, da ni več treba zumirat fotoaparata. In potem en meter stran! In mimo … Od otročkov do vrhovnega poglavaja ata slona, ki gre zadnji, da ima nadzor tudi nad bojevitimi mladci, ki si nenehno grozijo in merijo moči. K sreči tudi direkt pred najinim mini kombijem :)

Seznanila sva se tudi z gazelami, hijeno, celo vrsto ptičev, žirafami, gnujem, opicami in bizoni, leva sva pa pustila za jutri. Baje so ga danes eni že videli, mi ga gremo iskat ob pol sedmih zjutraj. Se že veselim jutrišnjega dne, ker sva se ob prihodi nazaj v kamp vodiču vsa srečna zahvaljevala z asante sana, pa je bil ves skromen, da to še ni nič, naj samo počakava, kaj vse bova videla jutri!

p.s. Ja, tole boste brali malo bolj za nazaj. Kamp je sicer luksuzne kategorije, ima velike šotore s tušem, wcjem, verando, bazenom z razgledom na Kilimandžaro … ni, da ni, ampak interneta pa nima :)

Danes sva si šla pogledat hišo Karen Blixen, ki je iz Nairobija oddaljena cca 20 minut vožnje. Začelo se je z barantanjem za taksi, začuda je bila začetna cene taksista precej nižja od tiste, ki jo predlaga Lonely Planet, tako da smo se kar hitro zmenili. No po ene 5 minutah vožnje naju je taksist pripeljal do Narodnega muzeja in postalo je jasno, da naju ni razumel, na srečo sva vedela, kam naju je pripeljal, saj sva muzej obiskala včeraj. Razložila sva mu, da nisva mislila muzeja, ampak posestvo od Karen Blixen. Seveda ni mel pojma, kje to je, potem ko sva mu pokazala na zemljevidu in še po nekaj telefonskih klicih, je pojasnil, da se nismo zastopili in da je to posestvo precej bolj oddaljeno, kot je sprva mislil in da naju bo vožnja do tja stala 2500 šilingov (cca 22€), kar se nama je zdelo občutno preveč. Problem je bil v tem, da je sedaj imel precej boljše pogajalsko izhodišče, saj sva že bila v njegovem taksiju. Po 10 minutah pregovarjanja smo se zmenili, da naju bo peljal še nazaj in še na par lokacij za 3400 šilingov (najbrž je tudi tu mastno zaslužil, saj je potem, ko smo se zmenili za ceno, nehal jamrati kako mu delava samo zgubo).

Do posestva je moral še ene 3x vprašati za smer, a po ene 20 minutah smo ga le našli. Hiša in okolica sta zelo lepo urejeni, kar boste videli tudi na slikah. Posestvo varuje kar nekaj varnostnikov, ki nama kar hitro pokažejo pot do blagajne z vstopnicami. Vstopnina znaša 800 šilingov na osebo. Plačava, nato nama prijazen vodič razkaže hišo, za vsako stvar posebej poudari, če je original ali replika. Na stenah visijo potreti, ki jih je narisala Karen, in pa fotografije nje in njenih znancev. S fotografij izveva, da je Karen na safarijih vedno nosila 2 klobuka (baje zato, da ji afriško sonce ne bi uničilo preveč sivih celic), kar se je zdelo vodiču še posebej zabavno. Hišo so uporabili tudi za snemanje filma “Out of Afrika”, ki je nastal po njeni knjigi. Pokaže nama tudi omaro s prevodi knjige, med katerimi presenečena najdeva tudi slovenskega. Po ogledu hiše nama razkaže še posestvo ter repliko pražarne kave (originalna je pogorela). Po končanem vodenem ogledu še se sama malo razgledava in seveda fotografirava.

Ko nama je dovolj, se odpraviva do avta, odpeljemo se do izdelovalnice nakita z imenom “Kazumi Beats” . V delavnicah je zaposlenih 290 mater samohranilk, ki večinoma prebivajo v bližnjem slumu “Kibera”, v sklop delavnic spada tudi kuhinja ter “bolnišnica”, kamor lahko pridejo tudi njihovi družinski člani. Mlad moški, ki je tudi zaposlen v delavnicah (zaposlenih imajo cca 50 moških za težja opravila), nama razkaže, kako poteka proizvodnja glinenega nakita, pohvali se, da nakit izvažajo v številne države, med njimi Anglijo, Nemčijo, ZDA in Avstralijo. Po kočanem ogledu sledi nakup spominkov.

Spet se usedeva v taksi in vozniku razloživa, da bi si rada ogledala bližnji center žiraf, seveda nima pojma, kje to je, ampak tega na prizna, tako, da se spet malo lovimo ter sprašujemo mimoidoče, po ene 10 minutah nam končno uspe. Zavetišče žiraf se razteza okoli dvorca, ki je danes spremenjen v luksuzen hotel (cena sobe na noč presega 400€), žirafe se po posesvu prosto gibljejo, za tiste, ki nimamo 400€ za sobo, so uredili manjši park, tako da lahko tudi mi za pičlih 700 šilingov občudujemo žirafe, v ceno pa je všteta tudi pest briketov, ki ti ji žirafa v enim samim zamahom jezika pohrusta iz roke.

Nairobi vzbuja v človeku različne občutke. Najprej si presenečen, kako prijazni so ljudje do tebe, ko se pa malo dalj časa pogovarjaš z njimi, te pa lahko hitro razžalosti njihov položaj. Predvsem jaz imam precej mešane občutke in ne vem, kaj naj si mislim o ljudeh tukaj. Je vredno presojat, kdaj govorijo resnico in kdaj se ti samo hočejo zasmislit al ne?

Pa niso problematični tisti, ki ti hočejo prodat kakšen izlet, tem lahko hitro poveš, da te stvar ne zanima, ker si si že vse zorganiziral in plačal. Taki ti hitro dajo mir, samo še vprašajo te, od kod si. In, ja, stereotipno, ampak poznajo nas po nogometu in tem, da so naši igrali v Južni Afriki :) Potem so pa tukaj še druge vrste možakarjev, za katere se ti najprej zazdi, da res hočejo nekaj naredit za to, da boš dobil dober vtis o njihovi državi. Ali pa, da so za neke vrste ena na ena izmenjavo: ti meni kaj poveš o svojem svetu, jaz tebi o svojem. In pol samo upaš, da te na koncu ne bojo prosili za denar. In seveda te … Ki jim ga itak že daš prej, ker so te dve uri spremljali po mestu in ti razkazali en kup stvari in te res veliko naučili, ampak prosijo za več. Pa veš, da dobrih 5 dolarjev, kolikor jim daš na začetku, ni malo, glede na to, da je povprečna LETNA kenijska plača 240 dolarjev. Pusti grenak priokus, ampak ok. Si nekako misliš, da človeku pomagaš pri prebijanju skozi vsakdan. Par stvari sva se namreč v enem dnevu naučila.

Še vedno imajo probleme zaradi nemirov ob volitvah leta 2007. Od takrat je veliko ljudi brezposelnih, David, ki naju je “vozil” okrog po mestu, je izgubil sponzorje za študij in je moral po treh letnikih pustit univerzo, ker si enostavno ni več mogel plačevat šolnile. Baje je semester na medicini 5000 dolarjev, na leto trije semestri, študij pa traja 7 let. Samo res najbogatejši si ga lahko privoščijo. Problem je, ker so šolnine že na srednji šoli, tako da veliko ljudi konča samo osnovno šolo, ki je pa brezplačna.

Druga težava je pa korupcija. Na veliko stavbah imajo oznanila, da tukaj pa ne priznavajo korupcije, ampak sta nama oba sogovornika, s katerima sva čvekala po več kot eno uro, rekla, da je to največji problem. Nepotizem, korupcija, pleme, iz katerega prihajaš.

Ampak po drugi strani so pa res prijazni, nasmejani, ustrežljivi… Sploh Grega se je zabaval na masajski tržnici, ko ga je en tip vzel pod svoje okrilje in rekel, da ga bo naučil, kako se v Afriki posluje. Prva napaka je najbrž bila, da je Grega povedal, da rabi pas, ker ga je pozabil spakirat. Avtomatično slabše pogajalsko izhodišče. Ko so našli pravega, se je pa začelo barantanje. Možakar je hotel za usnjen pas skor 100 evrov, Grega je bil pripravljen plačat 500 šilingov, kar je 5 evrov. Ker je že slabo kazalo, da ne bo nihče popustil, sva šla pač drugam, ampak je prišel za nama, na koncu sta se pa scenkala za slabih 20 dolarjev. In to za “usnjen pas, ki ga bojo lahko nosili še tvoji vnuki” :) Prav hecni so bli, ko so nama hoteli prodat res miljon enih stvari, ampak sem bla neomajna: nič ne rabiva. Moj ruzak je nabito poln, dokler se ne znebim vsaj par stvari, nič ne kupujem. No, vsaj do jutri dopoldne ne :) Greva do ene delavnice, v kateri matere samohranilke ustvarjajo različne izdelke in jih baje zelo ugodno prodajajo. Bomo videli, kako odločna bom tam :)

Sicer pa: paziva nase, baje pa na naju pazi tudi posebna policija. Pred par meseci naj bi namreč sprejeli poseben zakon, da je v bolj turističnih krajih še posebna oz. poostrena policija, ki pazi, da ni ropov in tatvin. Vsaj podnevi in v centru ne, ponoči pa itak ne hodiš naokrog.

V glavnem - imava se fajn, zaenkrat brez problemov, samo jutri bom kratke hlače zamenjala za dolge. Kenija je sicer večinoma krščanska država, ampak žensk s krili nad koleni pa praktično ni. Z bledoličnostjo že itak izstopava, ni treba, da še po preveč drugih stvareh.

Kwa heri!

Zavrtite si koračnico iz Indiana Jonsa in sledite letalu po zemljevidu. Let do Istanbula je trajal slabi 2 uri, po pristanku sva odšla na eno pivo, ki je bilo primerno veliko (7dl) in še kar zasoljeno. Let do Nairobija pa je trajal malo dlje kakor sva mislila, saj se je izkazalo, da je Nairobi le 2 uri pred Slovenijo in ne 3 kot sva sprva mislila. To je bil definitivno najdaljši let v letalu tipa Ryan Air, saj je trajal kar 6 ur in pol, nisem sploh vedel, da imajo ti mali avioni tak domet. Na letalu smo bili skoraj sami belci, Nairobi ponoči ni zgledal bistveno drugače kot katero koli drugo mesto, vozijo pa po levi tako kot angleži.

P.S Turkish Airlines imajo definitivno najboljšo hrano kar sva jo do sedaj okusila na avionih, s pijačo pa bolj škrtarijo.