Ce sva ze stiri dneve v glavnem mestu, se spodobi, da si ga tudi malo ogledava, ceprav naj ne bi bil ne vem kaksen arhitekturni ali kulturni biser drzave. Se bova kar strinjala, ampak po drugi strani je pa se vseeno zanimiv in vreden ogleda.

Precej zanimivo je ze to, kako te “podezelani” vedno opozarjajo, kako je treba nase in na prtljago v San Joseju vedno in povsod pazit, kako nevarno je ipd. Ok. Vzeto na znanje. Ampak to se vseen ne pomeni, da bova zaprta v hostlu pila Imperial in kuba libre, ven pa ne bova pomolila niti nosu.

Ze za zajtrk se je izkazalo, da sva imela prav, ker nama je en delavec iz hostla priporocil ful dober lokal z res okusno in poceni hrano, za 4 evre sva se oba napokala za cel dan. Seveda je bil to dalec najcenejsi zajtrk v treh tednih :) Primerno okrepljena sva se spopadla z edinim muzejem na celem dopustu - sla sva pogledat, kaj je Spance tako privlacilo v Kostariki - zlato. Priznava, so bili zelo spretni, take izdelke so delali, da bi bili zlatarji se danes ponosni nanje. Sva precej poslikala, ker so tolk kul, da pustijo v muzeju slikat, samo flesa ne smes uporabljat.

Sprehodila sva se se do glavne katedrale v mestu, ampak je na naju vecji vtis kot cerkev naredil skoraj neznosen hrup. Volitve se blizajo (ni nama se uspelo ugotovit, kdaj bojo) in tukaj imajo precej bolj ameriski sistem oglasevanja kandidatov kot pri nas. Tokrat je glavni trg(ic) zavzel stab enega kandidata, ampak niso nic kaj morili mimoidocih s podrobnostmi o programu, raje sta se dva zelo zavzeto drla v mikrofon Viva Costa Rica, jeeeeej, vsak drugi stavek je pa vseboval besedo Ticos (= Kostaricani). Med tremi kandidati je sicer tudi ena zenska, Laura, ki se promovira, da je odlocna in postena, njeni privrzenci so pa majice in kape predvsem na jugu delili. Bi si pa lahko omislila malo bojlso celostno podobo, ker prvi teden sem za njene plakate mislila, da so reklama za ene sorte kostariski interspar. Prava katastrofa.

Vsi trije kandidati sicer obljubljajo povecanje varnosti (sva danes v casopisu prebrala, ko sva koncno enega v anglescini nasla). Nama sicer ni cisto jasno, zakaj in kaksne varnostne probleme imajo. K sreci se nama zdijo predvsem paranoicni tile Kostaricani. Ko bi vi videli njihove hise … Ok, pustimo, da so majhne, ampak vse imajo okrog in okrog zelezno ograjo, na vrhu katere so osiljene spice, na nekaterih se dodatno bodeca zica, pol imajo pa se na vseh oknih in vratih zelezne ograje. Grega sumi, da so taki varnostni ukrepi najbrz potrebni zato, da lahko starsi dobesedno izvajajo hausarest :) Druga moznost na karibski strani je sicer, da se tako zavarujejo, ker okna nimajo sip ali rolet, ampak imajo prek okenskih okvirov napeto samo mrezo proti komarjem, Ampak npr. v San Joseju imajo cisto obicajna okna, tako da nama vse skupaj ni jasno. Kaksne brihtne ideje od doma?

Samo se opazka: tudi za turiste najbolj nevaren kraj v San Joseju podnevi sva v redu prezivela :) Baje je na osrednji trznici kar dobra moznost, da te oropajo, ko se drenjas med prodajalci rib, zacimb, hrane in vsakovrstnega turisticnega kica (resno, v spominke bojo morali pa se vlagat, tole zdaj je prava zalost!). Kdo se pa ne bi ustavil in cudil, kako stane kila kozic malenkost vec kot kila piscanca?? Midva sva se, ampak v miru, ker sva sla na potep brez fotoaparata, denarnice, osebne … To pomeni, da fotk ne bo, ampak zato pa piseva ta blog :) Ampak za danes bo dovolj. Se morava psihicno pripravit na jutrisnji rafting :))

Vceraj sva sla na Vulkan. Tak, ki ga je bruhanje ze minilo, enkrat tudi Vulkanu odleze. Vulkan Irazu je najvisji v Kostariki, visok je 3432m, na sreco turistov pa je gor speljana asfaltirana cesta (To pomeni da se povprecna starost obiskovalcev dvigne mocno nad 50 let). Od dalec sploh ne zgleda visok, enakomerno se vzpenja in ker je vrh viden iz vznozja oddaljen prek 30km zgleda za nas, ki smo navajeni prepadnih alpskih sten, kot en povprecno visok hrib. Na pobocjih Vulkana gojijo krompir in cebulo, krompir so ravno pobirali, postopek je rocen tako kot pri nas :). Vulkan ima 2 kraterja, najvecji je globok prek 300m v njem pa je majhno jezero. Lepo vreme traja priblizno do 10 dopoldne potem pa vrh prekrijejo oblaki na sreco smo na vrh prisli pol ure prej tako da se nismo v megli izgubili.

Po obisku Vulkana smo si ogledali se bivso prestolnico Kostarike - Cartago, nic posebnega za nas Evropejce, ki smo razvajeni z sredneveskimi sredisci in raznimi arhitekturnimi podvigi. Cartago smo kmalu zapustili in se peljali se med kavnimi plantazami, potem je vodic objavil da zdaj bi pa sli na en manjsi pohod ampak je opozoril, da se tisti, ki pes tega ne bi zmogli lahko peljejo z busom. No pohod je bil cisto po ravnem trajal pa je kakih 10 minut. Sledilo je kosilo, ki tokrat ni prevec navdusilo nato pa se ogled vrta orhidej, kjer so se nakateri kljub oznakam izgubili :).

Pa se to:

Na busu je bilo 21 ljudi iz 11 drzav, od tega 4 Slovenci.

Za zadnjih nekaj dni sva planirala samostojno raziskovanje vulkanov in centralne doline Kostarike. Saj sva hotela se malo samostojnega potovanja. Potovanje v shutlih z ostalimi turisti je ze kul, vendar shutle ne ustavlja tam kjer bi ti hotel da se in potem pac vidis samo ´pripravljene zadeve´. Vceraj sva naredila plan in rezervirala avto, ki naju je danes zjutraj cakal pred hotelom. Agent naju je odpeljal do poslovalnice in povedal da rabi najino kreditno kartico za varscino. Tu pa se je zataknilo, za 3 dni izposoje avta in Gps te mobitela je hotel varscino 1600 USD, toliko prostega limita pa ni imel nihce vec. Stvar sva probala urediti z bankami, vendar ni slo. Na nlb so samo dejali da je moja poslovalnica ze zaprta (ura je bila namrec 5 minut cez 5) in da ker nimam teledoma povecanje limita v tako kratkem casu ne morejo izvesti. Agent je bil zelo prijazen in razumevajoc in je rekel da naj se ne sekirava prevec, vendar pa da nama avta pac ne more dati, ker imajo taka pravila. Da pa bi pol transakcije dala na eno kartico pol pa na drugo se pa tudi ni dalo, spet pravila.

Tako je najin poskus samostojnega raziskovanja propadel :(. Zdaj cakava na bus za San Jose, od kjer si bova zeljene kraje skusala ogledati na organiziranih turah. Za drugic pa si predvsem jaz moram zapomniti, da najem avtomobila ni tako enostavna zadeva ce imas limit na kartici premajhen.

V Kostariki lahko vse stvari placujes v Kolonih ali pa v ameriskih dolarjih. Cene za organizirane izlete in hotele so vedno navedene v dolarjih, cene v restavracijah so navadno v kolonih, nekje pa v dolarjih. V vseh restavracijah moras cenam na jedilnem listu pristeti se 10 % za strezbo, najbolj smesno pa je da ti samo nekatere tej ceni pristejo se 13 % davek druge pa ne. Kreditne kartice v teoriji sprejemajo, vendar pa ti nekateri povedo da bo storitev potem od 5 do 10 % drazja, v Sierpe naju je turisticna agentka celo peljala v 17 km oddaljeno mesto da sva dvignila denar in ji placala v gotovini, pa ceprav je imela na vratih znak, da lahko placas s kreditno kartico. Na bankomatih lahko dvignes bodisi dolarje bodisi kolone, vedno pa je pametno imeti oboje na zalogi saj ce placas v drugi valuti ti znesek preracunajo ponavadi po zate zelo neugodnem tecaju. Poleg tega tudi tisti, ki imajo cene v dolarjih pogosto razliko vrnejo v kolonih, menjalni tecaj pa nastavijo tak da se tam zasluzijo kak procent. Vse to poteka brez racunalnikov, vse stvari trgovci izpeljejo s pomocjo starinskega kalkulatorja, svincika in lista papirja, sprintane racune sva videla le v nekaterih supermarketih. Ko pa je potreben denar za obnovo dotrajanih in unicenenih cest, ga pa seveda ni…

Kot je Grega napisal v prejsnjem blogu, se tukaj vse dogaja malo bolj pocasi. Midva sva se temu uspesno prilagodila (seveda je blo zloooo tezko) in se odlocila, da ostaneva en dan dlje, kot sva nacrtovala. V hotelu sva se ze zmenila, tako da naju bojo Nemci na (zacasnem?) delu v Kostariki gostili se do cetrtka zjutraj, potem pa spet na pot.

Ker je vse mal bolj na pocas, tud danes ni blo neke hude akcije. Namen sva imela zlo dober: pogledat pod gladino Karibskega morja, ampak nisva imela prevelike srece. Morje je blo tolk motno, da bi tud morskega psa vidla sele, ko bi naju ze ugriznil v rit, ampak par ribic sva se vseen vidla, med drugim morski bic (stingray alias zival, ki je spravla pod ruso neustrasnega krotilca krokodilov Steva Irwina). Gregova ideja je bla, naj tukajsnji koralni greben primerjam z avstralskim, ampak to res ne bi blo posteno. Veliki koralni greben je pac veliki z razlogom. Vazno, da sva mal pocofotala in vidla nekaj ribic in vec vrst koral. In da sva se zabavala :)

Po snorklanju smo imeli sadni brunch na plazi (dragi se nonstop pritozuje, da se mu mango zatika med zobmi in ga kaksen koscek se cez en teden odkrije), pol pa dvourno setanje po plazi. Glavna atrakcija: dve rahlo nori Italijanki, ki sta se navduseno slikali ob vsaki palmi z razgledom na modro morje. Vse skupaj je blo videt kot fotoshooting za Playboy :)

Drug vrhunec dneva so ble pa palacinke. Zelo neverjetno, kaj? Drugace s hrano nic kaj ne komplicirava, jeva ze dva tedna prakticno riz, fizol (no, pri fizolu je dvojina napacna; Grega ga poje dvojno porcijo), zelenjavo in meso, kar je vse skupaj znano kot casado in je tukaj tipicna jed, seveda temu primerno poceni, tam priblizno 3 evre je porcija. Podobna ponudba je tud za zajtrk, samo se mal cenejsa, ceprav jst vcasih strajkam in si narocim tropski zajtrk: od pet do sedem vrst sadja. Vsakic posebej se spomnim na Merkatorjevo reklamo: 5 na dan. Tukaj se malo smesno slisi. Res res dobri so pa sadni sokovi, te bova pa pogresala doma! Zmiksano sadje, lahko samo ene vrste lahko mesanica, plus voda/mleko/jogurt. Slastno, v bistvu ze cel obrok, priblizno pol litra pa stane ene evro, kaksen cent gor ali dol. Kokakola tukaj ne gre tolk v promet …

Uf, tolk pisanja o hrani, da nama je zadisala vecerja :)

Hasta luego …