Vceraj sva si sposodila kolesa in sla raziskovat okolico Puerto Vieja. Kolesa so seveda imela samo eno prestavo in pa bremzo na pedalu, nic luksusnega torej, je bla pa vsaj izposoja pocen saj dnevni najem pride 5 dolarjev. Asfaltiran cesta je na vec mestih ratala ze neasfaltirana ker pac vzdrzevalci ne opravlajo svojega dela. Cesta gre skozi gozd, ki se razteza vse do plaz. Do teh pa je dostop mozen samo na vsake par kilometrov, ker so drugje vsa zemljisca privatna in do morja ne mores prit. Kaj ti torej pomaga, da so vse plaze v Kostariki javne, ce pa nimas colna. Plaze so pa krasne, veliko peska in kokosovih palm, le teh je toliko da orehi lezijo potleh v velikih kolicinah in se sploh noben za njih ne zmeni. Probala sva tudi malo snorklat vendar je bila vodna popolnoma motna tako da iz kakega opazovanja rib in koral ni bilo nic. Po enih 12 km se cesta konca in od tu naprej gres lahko samo se pes. Zadnje mesto na poti je Manzanillo, kjer so palme pobarvane v rastafarjanske barve pa tudi ljudje vecinoma nosijo dreade in se premikajo bolj pocasi. Kljub temu, da je asfalta ze zdavnaj zmanjkalo imajo na cestah lezece policaje narejene kar iz debelih ladiskih vrvi, ki pa se jih vozniki tako kot v Sloveniji skusajo izogniti tako da raje vozijo po zelenicah ob cesti (no zdaj niso vec prav zelo zelene). Vsa utrujena in prasna sva nazaj prisla ravno se pravi cas, saj so najina kolesa ze nestrpno pricakovali, tus je bil tokrat malo bolj temeljit.

Pravzapraj se zivljenje v vasi zacne sele z socnim zahodom, ko ima vecina lokalov “srecne urice”, po nekaj popitih mojitotih so misice na nogah ze veliko manj bolele…

Ali pa mogoce ne … Od Corcovada sva si toliko obetala, v bistvu sva samo zaradi tega narodnega parka sla tako dalec na jug, potem sva pa videla pomoje celo manj zivali kot tisto popoldne, ko smo sli zabe gledat. Ko se bova drugic takega podviga lotila, ne bova sla po bliznjicah, ampak tako, kot se zagre. Ker tega, da bi vsa divjad cakala na zadnje zaspance (pa to nisva bla midva, da ne bo pomote, ce lahko verjamete!), da se ob enajstih primajejo v Corcovado, pa res ne gre pricakovat.

Iz Sierpeja je do tja dve uri s colnom, skor enako kot na Cano, samo zadnji del je mal drugje, in ravno plovba je bla se najbolj razburljiva, ker na koncu ni pomola, ampak je treba poskakat s colna na plazo. Najbolj razburljivo je, da je treba ujet pravi trenutek, kapitan (najin je bil pravi Barbarosa, samo crna preveza cez oko mu je manjkala, ampak ker je imel crna soncna ocala, je bil dost dober priblizek) mora z valom (konkretno visokim, ce smo ravno pri tem) prit na obalo, ampak ne nasest na plazi, potem morajo pa vsi hitro poskakat iz colna, da lahko coln spet uide s plaze in gre na varno za valove. En American je bil prevec neucakan, in ko so nam rekli, da naj se pripravimo, je on ujel val in skocil direkt v morje. V trenutku ga je zalilo, na colnu pa takoj panika, ker niso dojel, al je sam skocil al ga je odplaknilo :) Pol se je pa se coln nevarno nagnil, da je vse zalilo, se najboljs sva jo ravno midva odnesla, ker sva spredaj sedela in sva bla samo napol mokra, vsi ostali so bli popolnoma. sej midva sva ze prej tlako oddelala, ker spredaj najbolj cutis vse skoke s colnom cez valove in naju se danes rit boli od 4 ur poskakovanja.

Za nazaj smo bli bolj usklajeni, ampak prepocasni, tako da nas je en val popolnoma zalil, ko smo se vkrcavali, in smo bli spet mokri. Se pa noben pretirano ne sekira, ker imas itak vedno kopalke oblecene, toplo (vroce) je pa tud.

Vse drugo prakticno ni omembe vredno. Na najbolj biolosko raznovrstnem koscku sveta (baje) nismo videli nisi ene opice, kaj sele tapirja ali bog ne daj jaguarja. Jeeee… Bova vedela za drugic, da se morava malo bolj zorganizirat in rezervirat kaksno zadevo. Je pa res, da so v Lonelyju malo prevec pretiravali, kako tezko dostopni so ti konci in kako fit moras bit, da zmores vse skupaj. No, celo zivljenje se ucimo, a ne?

Danes sva prezivela na busih. To je bilo prvic da sva uporabljala lokalne buse tudi za daljse prevoze in ne samo za na plazo. Avtobusi so edino javno prevozno sredstvo, ki ga Kostaricani poznajo (razen nekaj majhnih letal). Zeleznico so sicer nekoc imeli vendar pa jo je potres toliko poskodoval, da so jo preprosto zaprli in tudi nove niso vec gradili. Karto za na bus kupis v predprodaji, midva sva najino ze vsaj ene 3 dni prej, k sreci saj sva dobila skoraj zadnje sedeze, ki nazalost niso bili skupaj :(. Prodaja kart pa se ne ustavi ko zmanjka sedezev, na busu, ki se od nasih medkrajevnih bistveno ne razlikuje, imajo namrec na strop prisraufana drzala za roke in tako omogocajo da se kapaciteta znatno poveca. Tako je bili na hodniku med voznjo precej ljudi, ki so celo pot od Sierpe do San Joseja, to je priblizno 7 ur voznje, potrpezljivo stali in cakali, ce bo slucajno sel kdo prej dol. V San Joseju sva morala prestopiti na drug bus, ni sel iz istega terminala(v samem mestu jih imajo namrec kar 5) tako da sva morala vzet taksi. Ker kart za ta drugi bus nisva mogla kupit v preprodaji sva se bala, da naju caka 4 ure stanja, na sreco pa ta “popoldanski” bus ni bil tako zaseden in sva dobila za sedet.

Ce stejem vsa cakanja in prevoze sva za danasnjo pot potrebovala 13 ur (od 4.50 do 18), vse skupaj pa prevozila okoli 450km in tako prispela iz pacifiske obale na karibsko, vmes cesta precka tudi prelaz, ki je visok blizu 3000m, seveda o avtocesti ni ne duha ne sluha.

P.S Muha, ki lahko leti s povprecno hitrostjo 60km/h bi to razdaljo zmogla v manj kot uri in pol saj po zraku znasa le okoli 80km.

Sierpe naju je tako navdusil, da si zasluzi svojo objavo. Lonely Planet mocno odvsetuje, da bi tam ostali kaj vec kot kaksno uro, midva sva pa tam gostovala kar tri dneve. To je bil v bistvu najin prvi ne prevec turisticen kraj in sva v njem res res uzivala. Velik je za kaksno tretjino Gorenje vasi al pa se tolk ne, vsi se poznajo, vsakega turista na dalec prepoznajo in si te zapomnijo … Ker drugje se pa lahko zakamufliramo :)

Par stvari sva o tem kraju ze napisala, na primer da sva spala na manj obljudeni strani reke in da je bil Johnny najin colnar. K sreci je znal kaksno besedo vec anglesko kot midva spansko, tako da smo se v polomljeni spnaglescini vedno v redu zmenili, kdaj rabiva prevoz, cunje so nama oprali ipd. Pa vedno je bil ves nasmejan in dobre volje, nic ni bil problem. Spotoma nama je se kaksnega krokodila pokazal, nama razlozil, katere opice se kdaj derejo in take zadeve. Ker sva spala tolk na samem (najina najblizja soseda sta bla dva pujsa), sva imela ponoci in predvsem zjutraj prave koncerte. To je bil cel halo, kolk zivali se je oglasajo! Grega so najbolj gekoti motili, ker pravi, da se res derejo, ampak jst jih po pravici povedano nikol ne slisim.

Slisala sva tud cisto pravi cloveski koncert: maso :) Ze prvic so naju vrgli na finto, ko se je slisal pravi rokovski koncert z bobni in vsem, kar zraven pase. Ko sva mislila, da tale Sierpe pa ni ena zaspana vas, so nama povedali, da je to masa. So pac bolj odprti … Vceraj sva spet slisala cel zur, vprasava Johnnyja, kje je zabava, pa spet enak odgovor = v cerkvi. Morva it enkrat v zivo pogledat, kako to zgleda.

So se pa dogajale tud bolj resne zadeve. Isti dan, kot sva prisla, je bla cela panika, ker je enga mozakarja picla najbolj nevarna kaca v Kostariki. Angleskea imela sploh nima, pravijo jo kar kostariska mina. Sicer ni najbolj strupena, je pa najbolj zlobna, ker nisi v tezavah samo, ce slucajno stopis nanjo, kot je pri nasem pohlevnem modrasu/gadu, ampak gre nesramnica za tabo, ce te samo opazi v blizini, in te savsne, ce te ujame. Tega bogega reveza so prnesl nekje iz hribov, ne veva pa, kaj se je z njim pol zgodilo, so ga resili al ne. Malo po tem sva sla pa na lov na zabe. Si lahko predstavljate, da sem skocila pokonci ob vsakem martincku, ki je svignil skoz listje…

O tem, kako so nama dostavili ful dobro sladico na racun hise, ko sva ze tretjic zapored vecerjala v Las Vegasu, kako dober sladoled imajo in kako na kolesu razvazajo okrog sveze kokosove orehe, tako da najprej popijes mleko, potem ti pa oreh razkosajo, da pojes se meso, in to za manj kot en dolar, pa raje ne bova, da ne bova prevec nesramna :)

Vedno bolj proti jugu naju nese tale najina pot. Za 3 dni sva pristala v Sierpe, kar je tko zadnja poseljena tocka v Kostariki, naprej proti jugu je vecinoma samo se divjina. Spiva v majhni hiski, ki se nahaja cez reko. Do nje naja prpele lastnik, lih kadar nama pride na pamet, na njegovo sreco tega ne izkoriscava lih prevec. Vceraj sva sla iskat strupene zabe. Najin vodic sicer ni bil prav zgovoren, je bil pa zanje zelo zagret tako da sva se, potem ko smo na kakem mestu sxtali ze vec kot 10 minut in je on stikal po blatu sprasevala ce bi bilo nevljudno da mu predlagava da pac zabe pocivajo :). No ni obupal in to se nam je poplacalo tako da sva vidla kakih

10 vrst zab (jeeee). Neki sva jih clo poslikala tko da fotke so. Je pa nekaj kar vsaj jaz nisem vedel o teh zabah in to je da so cist mejckenem povprecno ene 2 cm. Nekatere pa se dosti manj tako da so spominjale ze na kake malo vecje bolhe.

Dovolj zab, danes sva sla na izlet na otok Caño. Kraj kjer stanujeva je od morja oddaljen priblizno 20km voznje po reki. Nato pa te do otoka loci se ene 20 km tihega ocenana. Reka je cist pocasna in tece mal v eno mal v drugo stran odvisno od plime, to se opazi ko se vodne hiacientge nekaqj casa vozijo proti morju nekaj casa pa stran od njega. Tip na gliserju je res divjal, sli smo vsaj ene 60 na uro vmes pa je izvedel se kak hiter obrat, ker reka pac ni skoz naravnost, na nekaterih mestih se celo zozi na nic vec kot nekaj metrov, noro moram rect :). Ob reki se nahaja eno izmed najvecjih zascitenih razstisc mangrov na svetu. Not pa plavajo krodili in kajmani. (oboje sva slikala), Ko prides ven na odprto morje se zacnejo valovi in vozna rata se bolj zabavna, vidl smo cel kup delfinov, kitov pa na zalost ne, upava na jutri :). Otok je cist neokrjene ni sicer posebno velik, je pa ves porascen z tropskim gozdom, ob morju pa se raztezajo kilometri pescenih plaz. Mi smo si nadeli maske in sli malo pogledat kaj plava. Vidla sva: ene 20 vrst rib k jih bova doma desifrirala, so ble pa vseh barv in velikosti. Vrhunec je bla pa ena zelva pa morski pes. Ko smo se nasnorkljali smo se se mal posoncili, Mateja je spet pretiravala :). Pol pa nazaj domov kjer smo mel na poti srecanje z jato delfinov, 2x pa smo mogl pobirat razne kose obleke k jih je odpihnilo s colna. Na reki tokrat nismo tolk divjali in smo sli se mal po stranskih poteh kjer smo vidl nekaj krokodilov, opic, pticev in kaco. Zdej pa se nama pocasi mudi nazaj v najin grad cez reko… lepo se mejte.