Zadnja dva dneva sva se malo polenila, ker sva na dopustu na morju :) Sej baje sva si zasluzila, a ne? Pa da ne boste mislili, da sva v Manuel Antonio prisla samo polezavat; tukaj imajo enega od najstarejsih narodnih parkov v drzavi, ki ga seveda nisva smela izpustit, vceraj sva sla pa se na gastronomski izlet.

V zadnjih par dneh se je seznam bolj ali manj atraktivnih zivali podaljsal za are (res res lepi in zelo glasni ptici, zelo fotogenicni), razlicne vrste opic (zelo nepotrpezljiva bitja, ampak - sva jih vsaj koncno videla! V bistvu sva imela zelo bliznje srecanje z njimi, tako da je blo ze kar malo neprijetno. Ocitno so se pocutile ogrozene, ker nas je blo vec ljudi na kupu, tako da so se zacele agresivno obnasat, kazat zobe in namigovat, da bi jih kam zasadile, tako da sva se rajs obrnila) in vec vrst lenivcev. Ti seveda niso tolk divji, pomoje so pa najljubse zivali od tukajsnjih vodicev, ker se parkirajo na eno drevo in potem tam visijo v nedogled. Niso zlo simpaticni, so pa nekaj posebnega … Sploh nama se zdijo posreceni, ker se jih zelo zivo spomniva iz Pijevega zivljenja kot enote za hitrost :) Jih imava na par fotkah, ki nama jih je vodic pomagal posnet prek objektiva.

Na splosno bi bil tale blog lahko cel hvalospev prijaznim Kostaricanom, ki sva jih ze srecala. Res je, so ljudje, ki v glavnem zivijo od turizma in se zavedajo, da morajo biti prijazni in profesionalni, ampak se ti zdi, da se res trudijo, da bi se imel pri njih cim lepse. S kakrsnim koli vprasanjem prides do njih, vedno se potrudijo. Prakticno cel dan so se v La Fortuni ukvarjali s tem, da so nama posusili pohodniske cevlje. Vodici se te zapomnijo, poklepetajo s tabo tudi pozneje, enako je v hostlih in hotelih. Danes nama je ena gospa (oziroma dekle) zorganizirala cel izlet, ker sva se pozanimala, kako bi prisla na skrajni jug drzave, da bi sla v “zadnjo pravo divjino v drzavi” - nasla nama je prevoz direkt od hostla do kraja Sierpe, od koder greva na ta enodnevni izlet, nastanitev prakticno na plazi in izlet (kar ni bilo najlazje, ker so drugac potrebne rezervacije veliko vnaprej). Pa ne samo to, ponudila nama je se cel kup alternativ, ampak sva se odlocila, da med komarji in jaguarji (clovek res ne ve, kaj je hujse) tokrat ne bi spala pod milim nebom. Vcasih mi je potem kar mal hudo, ko vidim kaksnega turista, ki se nonsalantno obnasa in svoj vecvredostni kompleks komaj okrog prenasa.

Vceraj je bil ze en tak primer, ko sva sla pogledat, kako vanilijo in druge zacimbe pridelujejo. Zraven sta bili se dve Americanki, ki nista imeli pojma o zacimbah in kuhinji, niti ju ni prevec zanimalo, tako da je bil Grega pravi profesionalec, je uganil prakticno vse zacimbe in pomoje cist impresioniral vodicko :)

Btw - a ste vedeli, da je cimet v bistvu lubje enega drevesa? Zgornjo plast postrgajo stran, potem pa odstranijo lubje in je to zacimba? In da se iz cimeta kuha caj, ki je dober vroc ali hladen - vroc je se super za previsok pritisk in holesterol zbijat (ja, je ze v ruzaku). Je blo res super, zanimivo, poucno in okusno, ker smo na koncu degustirali razlicne jedi, predvsem sladice (ki jih tukaj sicer v glavnem nimajo na jedilniku, kar je kar pametno, ce gres po kosilu na plazo :)

Verjetno ni treba se enkrat ponavljat, ampak se ne morem upret skusnjavi: imava se super in vam posiljava en soncen & topel pozdrav :))

Problem v Kostariki je, da so ena od njenih glavnih atrakcij zivali, seveda ne v zivalskem vrtu. Ko jih dejansko vidis, se ti zdi, da si rojen pod srecno zvezdo, ampak se pa potem tudi zgodi, da gres kam za brez veze. Oziroma ne za brez veze, dogodivscina je v vsakem primeru, samo cilj/zelja ni izpolnjena. Tako je bilo na zalost tudi z zelvami.

Dvakrat sva sla poskusat sreco, pa so se obrakrat odlocile, da ne pridejo na kopno. Pa skor celo noc sva zrtvovala … Ker so zelve se kar velik biznis, in to mocno ogrozen biznis, imajo vse skupaj preces strogo organizirano. Dovolj zgodaj se je treba prijavit, placat 30 dolarjev na osebo in drzat pesti. Odvisno od tega, kdaj si na vrsti, te poberejo pred hotelom/hostlom/kjer se pac zmislis, potem s precej vegastim colnom preckas reko ob izlivu v Pacifik in prides na plazo v narodni park. Tam potem cakas .. in cakas … najvec 4 ure. Tolk casa ti dajo, potem te odpeljejo nazaj. Prvic sva imela precej neclovesko uro: pobrali so naju ob pol polnoci, skoraj do pol stirih smo upali, da se le prikaze kaksna zelva, ampak smola. Edino ko smo cakali na coln, da nas odpelje nazaj, nam je vodic pokazal tolazilno nagrado – krokodila enih 20 metrov stran. Ampak je bil manjse sorte, se nas je ustrasil in sel rajsi plavat.

Ce prvi vecer zelve ni, ti dajo se eno moznost: do 12h naslednjega dne te caka rezervacija, in ce se odlocis it se enkrat, samo potrdis, da prides, placas pa ne vec. Midva sva bla najprej skepticna, ce bi sla se enkrat bedet/spat na plasticne stole namesto v hotel, ampak ker so ble zelve itak glavni razlog za tamarindo, sva sla. Tolazilna nagrada: tokrat sva bla v prvi skupini z odhodom malo do 6h, tako da smo cakali samo do 10h. Tudi pripravljena sva bila bolj, sva imela knjige in malico s sabo :) Zelve pa brez kaksnega razumevanja za naju … Se vodic je bil kar razocaran, je rekel, da so jih biologi za tisto noc pricakovali enih deset, ker jih zdaj ze dve noci ni blo. Pol pa kar nobene … Mogoce se je kaksna pozneje opogumila. Baje je lahko razlog tudi, da je ze proti koncu sezone lezenja jajc, ki tukaj traja od sredine oktobra do februarja.

In ce jih ze nisva videla v zivo, sva se pa vsaj precej naucila o njih. Za v Nacional Geographic Kostarika :)

Samice so velike priblizno meter in pol in imajo okrog 200 kg, najvecji samec, ki so ga “odkrili”, je imel pa 3 metre in 900 kil. Sicer zivijo okrog Galapagosa, celo do Peruja gredo, ampak jajca pridejo pa odlagat na tisto plazo, na kateri so se izvalile. Na kopno pridejo samo samice, samci jih pa spremljajo na poti. Na to se odpravijo priblizno vsaka tri leta, potem pa jajca lezejo povprecno 7x, na vsakih 10 dni, po 60 do 80. Na vsakih 1000 zelvic, ki se izlezejo, samo ena ali dve docakata odraslo dobo, to je 13 let. Lani jih je v Tamarindo prislo 31, letos do zdaj 36. To, da je spol zelvice odvisen od temperature okolice, ko se valijo, pa itak ze veste, a ne?

Danes (oziroma vceraj) sva si privoscila en dan pavze in sva malo zabusavala na plazi. Tele kostariske plaze so res ogromne. Bila sva na Playa Tamarindo, ki je ena od najbolj popularnih v Kostariki (sploh pri Americanih), pa kljub temu ni o kaksn guzvi ala Hrvaska ne duha ne sluha. Na vec kot kilemeter dolgem pasu mivke se vsi ti turisti ocitno kar porazgubijo.

Ko malo pogledam okoli, opazim, da sem ocitno edini, ki letos se ni videl kaj dosti sonca. Hitro sezem v nahrbtnik in mrzlicno izvlecem flasko kreme (faktor 50), saj koza ze protestira, da bo sicer zvecer hudo neprijetno. Kopalcev nas je bolj malo, vecina jih je ze zdavnaj odkrila, da je morje brez deske hudo dolgocasna zadeva in da s knjigo in brisaco pac nisi dovolj kul. Ampak zaradi tega se ne sekiram prevec. Skakanja v valove zna biti sica zabavno, tudi ce imas samo kopalke.

So pa tile srfarji sila spretni. No, cisto vsi se ne, se pa vsaj trudijo. O tem, da to ne more biti prav tezak sport in da se v bistvu nima smisla uciti, saj skoraj ze znam, me preprica tudi pes, ki se stalno vozi s svojim gospodarjem in mu tudi dvometrski valovi ne povzrocajo preglavic. Ce zna pa pes, pol pa ….

… da par dni nisva imela dostopa do interneta, ker bi vam vzbujala prevec skomin :) Vceraj sva namrec prispela v Tamarindo, ki ga Lonely Planet cisto spljuva, kaksen turisticen kraj da je to in da mu domacini pravijo Tamagringo, ker je tolk ameriskih turistov tukaj, ampak midva sva imela samo en namen: videt najvecje zelve na svetu, ki tukaj lezejo jajca. Moram se pogledat, kako se jim rece v slovenscini, ampak v anglescini so leatherback. Na karibski obali je sezona lezenja jajc ze mimo in v bistvu sva jih lahko ujela samo se tukaj. Vec o tem v naslednjem blogu …

Torej, Tamarindo. Zacelo se je precej razburljivo, ker sva zamudila bus (mea culpa, narobe pogledala uro), 5 minut prepozno sva prisla nazaj v hotel, ampak je lastnik poklical soferja in naju je prisel nazaj iskat :) V vsakem primeru bi prisel nazaj, ker smo morali se v sosednji hotel po dve Americanki, ampak se vseeno. Se prej naju je v slabso voljo spravil internet, ki je rekel, da v Tamarindu za zvecer ni vec prostih sob v hostlih. Vse se je resilo, sobo imava, samo cez vrt se sprehodiva in sva na pravi plazi kot s kaksne razglednice :)

In kdo bi si mislil: Pacifik je ful topel! Za plavat ravno ni, ker so visoki valovi in precej mocni tokovi, tako da ne upam it prav dalec (itak te pa baywatch takoj poklice nazaj, ce kam zatavas), ampak se je pa res zabavno v valove metat :) A izpadeva kot dva otroka? Nama je vseeno :)

p.s. Katja, surferjev je malo morje, kar obvladajo, ampak za vaju bi bili tile valovi najbrz mala malca. Par kilometrov stran je pa baje igrisce za prave profije (a vama kar rezervirava sobo za poleti?)

Tudi v Kostariki zivijo mravlje. Kar se nog tice, niso nic kaj posebnega. Imajo jih 6, tako kot njihove evropske kolegice. Tudi njihova kultura je podobna, zivijo v mraljiscih in imajo matico, ki leze jajca. Posebnost teh mravelj je, da so zelo zbircne pri hrani, jedo namrec samo sok neke dolocene gobe. Od nekdaj sicer ni bilo tako, sumi pa se, da so v tem zakonu mravlje storile prvi korak.

Zgodba se zacne visoko v drevesnih krosnjah, kjer delavke nabirajo liste. Te nato spravijo v mravljisce, malo jih prezvecijo, prezvecene pa nalozijo na gobo. Ta goba v izobilju dobre hrane pridn raste, pri tem pa izloca eno zelo okusno snov, ki jo mravlje z veseljem popapcajo. Goba in mravlje torej obstajajo samo skupaj, in ce kaksno matico prime, da je cas, da zapusti gnezdo, odtuji svoji druzini se malo te nadvse okusne gobe.