Santa Elena je prav zanimiv kraj. Sam kraj lezi na pacifiski strani hribov, in v njem je vreme soncno, ce pa se zapeljes kakih 5 km proti vzhodu, prides na karibisko stran kjer skoz dezuje. (Grega je izgubil navdih, bom jaz dokoncala :)

V glavnem, iz Santa elene sva sla vceraj na canopy tour in visece mostove. Obe mami, cela, ziva in neposkodovana sva - ocitno (preden nadaljujem).

Canopy tour je kostariski izum, zelo razsirjen povsod, kjer je teren primeren, stos pa v tem, da ti okrog nog in pasu zavezejo en tak pas, potem te pa s tem obesijo prek skripca in zico in se spustis v dolino. Eni odseki so dolgi 100 metrov ali se manj, najdaljsi je bil pa celo en kilometer. Na zacetku je kar malo grozljivo, ampak v trenutku postane zabavno (ceprav je bilo par ameriskih upokojencev kar prestrasenih in so rekli, da to je pa kar grozljivo). Ampak ce zmorejo ameriski upokojenci … Najvecji problem bi lahko bil zaviranje, ampak je malo pred koncem zice zelo zanesljiv zavorni sistem, tako da se lahko sprostis in malo pogledas na drevesne krosnje pod sabo - ce jih vidis. Na enih delih se spustis naravnost v oblak in nimas pojma, kaj je pod ali pred tabo. zelo zabavno :)

Vse skupaj traja slabi dve uri, tako da nama je casa za visece mostove v bistvu zmanjkalo, ampak canopy je bul definitivno super :))

Grega si je vse skupaj popestril se s Tarzanovim skokom, jaz pa nisem upala. Priznam. Baje je blo v redu, sem pa vse skupaj posnela, da boste videli Grega v se bolj avanturisticni luci kot ponavadi.

Namrec - znaslo se je v Kostariki :) Ko se je dalec na obzorju pokazal koscek modrega naba, je pol kombija zacelo vriskati in se dreti, da vidi sonce. Voznik se je najprej hecal, da ga je skor kap, pol pa povedal, da smo ravno presli locnico med pacifiskim in karibskim delom Kostarike. In da smo zdaj takorekoc na soncni strani Alp :) Pokrajina je bila na poti da Santa Elene/Monteverdeja kot iz kaksnega dokumentarca: ker sem sedela zraven voznika, sem zelo natancno videla vsako od nestetih lukenj, globokih po kaksen meter in sirokih za tretjino ceste, ampak vse priznanje voznikom: res obladajo, niti enkrat nisem imela obcutka, da ne bi imel vsega pod nadzorom, zelo potrpezljivi so … pa res res prijazni, tako kot vsi ljudje, s katerimi sva do zdaj imela opravka. No, cesta ni bila grozno slaba prav celo pot. In slaba je baje z razlogom: nocejo je prevec popravit, ker bi to pomenilo nove horde turistov, ki seveda nimajo/nimamo prav blagodejnega vpliva na okolje. Glede na to, da se grejo ekoturizem, pa morajo mal pazit, kaj delajo z naravo.

Videla sva tud prve planatze kave, zdaj je zrnej baje zrelo in ga obirajo. Ponujajo tudi cel kup tur, da si lahko ogledas, kako vse skupaj poteka, ampak to bova mogoce sla kdaj pozneje. Prej greva na Pacifik. V daljavi je zgledal prav vabljivo :)

Ko se cesta iz Laguna de Arenal zacne dvigovati, se znajdes sredi oblakov. skozi odprto okno kombija uhaja vlazna meglica. Ob cesti se pne bodeca zica, ki tu v Kostariki nadomesca elektricnega pastirja. Cesta se vije po obronku hribov, na katerih so ze pred desetletji posekali gozdove, ki jim na tej visini pravijo oblacni gozdovi (zaradi nadmorske visine, zaradi katere so sredi oblakov). Po teh travnikih se pasejo krave, ki so cisto vsakdanjega videza, le malo bolj so suhe kot nase pa usesa imajo malo vecja, saj jim v megli to pride se kako prav.

Tako nama je zagrozil najin vodic Jose (ja, isti kot vceraj), preden smo zjutraj zaceli pohod na Cerro Chato. To je sosednji hrib od Arenala, nekdanji vulkan, v kraterju je krasno jezero, na poti gres mimo mogocnega slapu, po poti pa dezevni gozd. Vas bi tudi mikalo, a ne? V hostlu so nama rekli, da nama zelo svetujejo vodica, ker je skor prevarno, da bi bla sama, ce ze res hoceva it, naju je pa tako tip v hostlu kot Jose zelo dvomljivo gledal, ko sva razlagal,da imamo v Sloveniji tud hribe. Jose je vceraj vsem razlagal, kako pogumna (= nora) sva in kolk je tezko in da si sploh ne predstavljava, kako bo. Ni nama pa rekel, naj rajsi greva kam drugam.

In sva ga ob 7h cakala, da gremo. Ce malo skrajsam: hodili smo dobre tri ure, ves cas je dezevalo, po cetrt ure smo preckali dva rokava reke in od takrat naprej sva imela cevlje popolnoma mokre, ker nama jih je zalilo. Ce nama jih ne bi takrat, bi nama jih cez pet minut. Nasa pot je namrec zgledala, kot bi hodili po ozki in zelo strmi potocni strugi, na vrhu pa po blatu, vcasih do mec globoko. Ampak je blo zabavno :) Vmes je Jose skor padel v trans, ker je bil precej preprican,da smo videli quetzala, kar je skor sveta ptica tukaj naokrog in zelo redka, on je baje v gozdu se ni videl, pa je ze 12 let vodic. Poglejte na net, res lep ptic. Je kar malo odtehtal dejstvo, da se z vrha ni vidlo nic, niti jezera ali Arenala. Sva se pa zabavala, dokazala vsem, da zmoreva, in se malo smejala Joseju, ki je po nasih standardih izpadel skor mal cesko: oblecene je imel samo kratke rokave, tako da mu je skor zanohtalo (pri ene plus 15 stopinjah, tukaj se jim zdi grozno mraz), na poti po enem travniku se je pa se kar konkretno zapeljal po tazadnji, pa nonstop naju je opozarjal, da morava pazit. Midva sva jo dobro odnesla, samo cevlji in cunje se nama morajo posusit.

In zdaj pa res ze malo cakava na vsaj malo sonca…

P.s. Da ne bo izpadlo, kot da cel vecer visiva za racunalnikom. Grega ima samo ene dolge hlace, za kratke je pa premrzlo, tako da pod koutrom piseva bloge in cakava, da se posusijo :)

Nekoc v Kostariki je zivel en kmet po imenu Carlos. Imel je travnik in nekaj glav zivine. Njegove krave so bile najbolj srecne krave na svetu. Carlosu so pomenile vse, z njimi je delil ananase, juto in banane. Nekega dne ga je obiskala starka. Opozorila ga je da njegova sreca ne bo trajala vecno, saj bo v naslednjih letih dezelo prizadela strasna susa, krave pa da mu bodo zaradi nje poginile. Carlos je o njenem obisku premisljeval 7 dni in se 7 dni. Na koncu mu je zena predlagala naj vodo poisce v osrcju zemlje. Carlos je najel gradbeno podjedje Choza Arenal. Potem ko so se trudili 3 dni in noci je iz globeli pritekla voda. A na veliko razocaranje je bila zelo vroca in za napajanje zivine neuporabna, tako je gradbeno podjetje Carlosu vrnilo polovico vplacanega denarja. Obupani Carlos se je po nasvet zatekel k vaskemu modrecu. Modrec je bil znan po svoji izjemni poslovni zilici, Carlosu je svetoval naj z preostankom denarja zgradi bazen in vanj spelje vroco vodo. Tako bo dobil dovolj denarja, da zgradi prekop do sosednjega potoka. Tako so nastale toplice Tabacon, ki so Carlosu omogocile, da si je na zahodnem pobocju Arenala postavil veliko Haciendo, njegova srecna creda goveda pa se je povecala na vec 1000 glav in se veselo pase se danes.

P.S

V Tabaconu sva se namakala vceraj zvecer. Predstavljajte si tropski rajski vrt s kokosovimi palmami, orjaskimi cvetocimi orhidejami in drugim dehtecim cvetjem, mimo katerega se vije recica iz termalnega izvira. Temo razvestljuje samo nekaj diskretno postavljenih luci, sicer pa si lahko domisljate, da ste popolnoma sami.

Ja, v resnici je tako fino, kot se slisi :).