Sončni mrk na Seninem obrežju
Včeraj zvečer sva ob opazovanju sončnega zahoda na obali Atlantika razmišljala, da sva narobe splanirala program za 12. avgust in da bi morali ostati ob morju, da bi tam nemoteno opazovali sončni mrk. Tak je recimo sončni zahod v vasici Saint-Aubin-sur-mer.
Pa se je vse dobro izšlo. V Rouen smo prispeli ravno ob začetku mrka in se hitro odpravili na obrežje Sene, na katerem se lokali vrstijo drug za drugim. Za mizami in ob reki so imeli ljudje enaka očala za opazovanje Sonca, kar nas je navdalo z upanjem, da jih lahko kje dobimo tudi mi. Zadnje dni jih namreč nismo prav intenzivno iskali, ampak našli jih nismo pa v nobeni trgovini. Odkrili smo, da jih delijo ob pijači v enem od lokalov, ampak ko smo bili na vrsti, jim jih je že zmanjkalo. Razočaranje je bilo kar hudo, ampak ko smo prosili eno gospo, če nam jih lahko samo za minuto posodi, nas je rešila, ko je iz torbice potegnila še ene in nam jih podarila. Juhej! Vse se je poklopilo - neoviran pogled proti zahodu, jasno nebo brez oblačka, zelo dolg dan (sonce tu zaide šele okrog pol desetih), 91-odstotni mrk in še očala smo imeli. 🙂
Ko je bilo sonce najbolj prekrito, se je od njega videl samo majhen rob. Naprej je bil ta rob bolj na desni polovici sonca, potem na vrhu, nazadnje pa na levi. Po dobre pol ure se je sonce spet začelo večati, je pa vse skupaj kar dolgo trajalo. Vzdušje je bilo precej posebno. Mogoče je malo spominjali na silvestrovo, ko se odšteva do polnoči in v zraku prasketa pričakovanje. Svetloba se je spremenila, skoraj kot da bi sonce zahajalo, sence so se podaljšale in niso imele povsem ostrih robov. Res zanimivo doživetje in smo veseli, da ga nismo zamudili.
Mrk je bil vrhunec dneva, že prej smo imeli pa kar bogat program. Najprej smo si ogledali baje eno od najlepših vasi v Normandiji, ampak me Veules-les-Roses ni tako navdušil. Ko smo Atlantiku pomahali do naslednjega potovanja, smo jo mahnili do najlepših ruševin v Franciji (po Victorju Hugoju). Jumieges se lahko pohvali z ostanki ogromne opatije iz 11. stoletja, ki je delovala do francoske revolucije. Zvonika, visoka 46 metrov, še vedno stojita, tudi zidovi z oboki kljubujejo času in vremenu, pod nekaterimi oboki se je ohranila tudi barva. Sicer se pa med stebri in pod milim nebom počutiš kar majhnega in se zaveš minljivosti vsega.
Vsaj kakšen trenutek so za večnost želeli ohraniti impresionisti. Dom prvega med njimi je bil naša naslednja postaja. Monetova hiša je lepo ohranjena, tudi vrt dobro kljubuje letošnji vročini in suši. Bi se bilo pa po njem lepše sprehoditi ob manjši množici ljudi. Večkrat sem se spomnila na komentarje iz Črnih lokvanjev, kaj je nastalo iz Givernyja … Odlična kriminalka, jo zelo priporočam, čeprav ne naredi najlepše reklame za oblegano vasico. Med našim obiskom se v njej k sreči ni zgodil noben umor, smo se pa borili s kar hudo vročino.
