Vsa ta (nevidna) svetloba

Anthony Doerr je za Saint-Malo z romanom Vsa ta nevidna svetloba naredil odlično reklamo. Vse odkar sem pred enimi desetimi leti držala pesti, da bi Marie-Laure srečno preživela vsa obleganja v njem in da Werner ne bi naredil kakšne neumnosti, sem si želela obiskati to mesto na bretonski obali, za katero prej še nikoli nisem slišala. In danes smo ga. 🙂

Baje je edini pravi način, kako priti v mesto, ki je obstajalo že v rimskih časih, po morju. Tako je resnično videti, kot da se vzpenja neposredno iz morja. Pameten nasvet je treba poslušati, zato smo parkirali v Dinardu in se z morskim avtobusom čez zaliv podali v Saint-Malo. Vožnja traja enih 10 minut, ladjice pa vozijo na približno 15 minut in pristanejo neposredno pod obzidjem starega mesta. Prvi vtis je res impozanten. Ker je bila ravno plima, je morje na več delih segalo prav do več nadstropij visokega obzidja. Po njem se je mogoče sprehoditi in z vrha videti stari del. Ta je bil v 2. svetovni vojni v zavezniškem bombardiranju skoraj povsem porušen, a so ga obnovili. Zdaj samo pri nekaterih hišah po barvi kamnov ugibaš, ali jih je pol še izpred vojne, zgornja nadstropja pa so dodana.

Pogled na peščene plaže nas je z obzidja zvabil k vodi, v kateri je bilo precej kopalcev, mi pa tokrat v Atlantiku nismo zaplavali. Špela je preverila na telefonu - voda je imela 21 stopinj, ozračje pa 22. Zaradi sonca se je sicer zdelo dosti topleje, ampak z domačimi temperaturami k sreči vseeno ne moremo tekmovati.

Lakota nas je pregnala v mesto, kjer smo kar nekaj časa iskali ekler. Špela je vztrajala do povsem zadnje slaščičarne pred obzidjem, kjer smo jih le dobili, mi trije pa smo že prej degustirali bretonske slaščice, med katerimi je bila še najbolj navadna rabarbarina pita, s Saro pa sva jedli neke druge odlične bolj čokoladne sladice. Škoda, ker ne bi preživele transporta do doma.

Še ena postojanka v mestu je bila katedrala s krasnimi vitraži. Zunanjost ni nič posebnega, tudi v notranjosti je le nekaj kipov, oboki so lepo okrašeni, sicer pa je oprema skromna, ampak vitraži so pa neverjetni. Ko je skoznje sijalo sonce, so se po tleh risali vzorci nežnih barv. Kakšen okras bi še rabil??

Odlične sladice, mogočno obzidje, dobro vzdušje, luštne trgovinice, plaže kot s Karibov, ne prehuda gneča, sončno vreme … Saint-Malo, krasen si.

Čez morje pa maham na Guernsey. Društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov obiščemo naslednjič. 🙂