Uresničitev sanj

Včasih se zaljubiš v kakšen kraj, ne da bi ga sploh obiskal. Zame je bil tak Mont-Saint-Michel. Zdaj, ko se osebno poznava, ni moja naklonjenost nič zbledela. Prav zares je kot iz pravljice.

Po hecnem naključju smo dan začeli v Avranchesu, od koder je čisto na začetku 7. stoletja od škofa prišel ukaz, naj se na 13 kilometrov oddaljenem Mont-Tombu zgradi svetišče v čast nadangelu Michaelu. Kraj je zelo hitro postal romarsko središče in v 10. stoletju so vojvode iz Normandije v njem ustanovili benediktinski samostan. Pod njim je zrasla vasica, ki se je v naslednjih stoletjih razširila proti vznožju vzpetine.

Mont-Saint-Michel je bil zlasti med stoletno vojno tudi pomembno obrambno oporišče, ki ga Angležem nikoli ni uspelo zavzeti. To ga je povzdignilo v francoski nacionalni simbol, ki so ga tako uspešno spromovirali po svetu, da je to najbolj obiskana znamenitost zunaj Pariza. Nekaj faktov za prvi del bloga.

Kakšna pa je prvoosebna izkušnja v tem francoskem simbolu? Ko ga prvič zagledaš od daleč - in vidi se ga res od daleč, saj se vzpenja nad širno ravnico in morjem -, je kar malo čaroben občutek. Tolikokrat ga vidiš na slikah, potem pa ga imaš kar naenkrat pred nosom. Parkirišča so velika, promet na njih usmerjajo, tako da ni nobene zmede, so pa kar zasoljene cene. Od parkirišč do vzpetine vozi avtobus, za katerega je bila vsaj za nazaj res dolga vrsta, tako da smo se hitro premislili in šli tudi nazaj peš. Dobre pol ure smo rabili.

Vstopnine v mesto ni, plačati jo je treba samo za ogled opatije z nekdanjim samostanom. In to je vsaj v sezoni treba narediti vsaj par dni pred obiskom. Mi smo se pravočasno zorganizirali, tako da smo si poleg cerkve med drugim pogledali še nekdanjo jedilnico, sprejemnico za visoke goste, notranje dvorišče in skriptorij. Neverjetno je, kaj vse jim je uspelo postaviti pred skoraj 1000 leti na strmi skali. Ko hodiš ob vznožju mogočnih zidov opatije, se počutiš kot palček.

Pa gneča? Glede na opozorila, da največ ljudi pride julija in predvsem avgusta, smo se bali, da bo veliko huje. Mi smo v mesto prišli ob pol dvanajstih, pa je bilo sicer dosti ljudi, se je pa zgodilo tudi, da smo bili na ulici sami. Ko smo se malo po tretji vračali proti vznožju, je bilo obiskovalcev še več, tako da je bil na par mestih skoraj zastoj, ampak nič hujšega. Uličice so široke samo par metrov, zato lahko že nekaj lakotnikov, ki cedijo sline pred prodajalno palačink, ustavi promet.

Skratka - Mont-Saint-Michel se splača doživeti. 🙂 Tudi če se za hip počutiš malo opeharjenega, ker ga z vseh strani ne oblije morje, o čemer pa je več napisal Grega.