Danes sva si šla pogledat hišo Karen Blixen, ki je iz Nairobija oddaljena cca 20 minut vožnje. Začelo se je z barantanjem za taksi, začuda je bila začetna cene taksista precej nižja od tiste, ki jo predlaga Lonely Planet, tako da smo se kar hitro zmenili. No po ene 5 minutah vožnje naju je taksist pripeljal do Narodnega muzeja in postalo je jasno, da naju ni razumel, na srečo sva vedela, kam naju je pripeljal, saj sva muzej obiskala včeraj. Razložila sva mu, da nisva mislila muzeja, ampak posestvo od Karen Blixen. Seveda ni mel pojma, kje to je, potem ko sva mu pokazala na zemljevidu in še po nekaj telefonskih klicih, je pojasnil, da se nismo zastopili in da je to posestvo precej bolj oddaljeno, kot je sprva mislil in da naju bo vožnja do tja stala 2500 šilingov (cca 22€), kar se nama je zdelo občutno preveč. Problem je bil v tem, da je sedaj imel precej boljše pogajalsko izhodišče, saj sva že bila v njegovem taksiju. Po 10 minutah pregovarjanja smo se zmenili, da naju bo peljal še nazaj in še na par lokacij za 3400 šilingov (najbrž je tudi tu mastno zaslužil, saj je potem, ko smo se zmenili za ceno, nehal jamrati kako mu delava samo zgubo).

Do posestva je moral še ene 3x vprašati za smer, a po ene 20 minutah smo ga le našli. Hiša in okolica sta zelo lepo urejeni, kar boste videli tudi na slikah. Posestvo varuje kar nekaj varnostnikov, ki nama kar hitro pokažejo pot do blagajne z vstopnicami. Vstopnina znaša 800 šilingov na osebo. Plačava, nato nama prijazen vodič razkaže hišo, za vsako stvar posebej poudari, če je original ali replika. Na stenah visijo potreti, ki jih je narisala Karen, in pa fotografije nje in njenih znancev. S fotografij izveva, da je Karen na safarijih vedno nosila 2 klobuka (baje zato, da ji afriško sonce ne bi uničilo preveč sivih celic), kar se je zdelo vodiču še posebej zabavno. Hišo so uporabili tudi za snemanje filma “Out of Afrika”, ki je nastal po njeni knjigi. Pokaže nama tudi omaro s prevodi knjige, med katerimi presenečena najdeva tudi slovenskega. Po ogledu hiše nama razkaže še posestvo ter repliko pražarne kave (originalna je pogorela). Po končanem vodenem ogledu še se sama malo razgledava in seveda fotografirava.

Ko nama je dovolj, se odpraviva do avta, odpeljemo se do izdelovalnice nakita z imenom “Kazumi Beats” . V delavnicah je zaposlenih 290 mater samohranilk, ki večinoma prebivajo v bližnjem slumu “Kibera”, v sklop delavnic spada tudi kuhinja ter “bolnišnica”, kamor lahko pridejo tudi njihovi družinski člani. Mlad moški, ki je tudi zaposlen v delavnicah (zaposlenih imajo cca 50 moških za težja opravila), nama razkaže, kako poteka proizvodnja glinenega nakita, pohvali se, da nakit izvažajo v številne države, med njimi Anglijo, Nemčijo, ZDA in Avstralijo. Po kočanem ogledu sledi nakup spominkov.

Spet se usedeva v taksi in vozniku razloživa, da bi si rada ogledala bližnji center žiraf, seveda nima pojma, kje to je, ampak tega na prizna, tako, da se spet malo lovimo ter sprašujemo mimoidoče, po ene 10 minutah nam končno uspe. Zavetišče žiraf se razteza okoli dvorca, ki je danes spremenjen v luksuzen hotel (cena sobe na noč presega 400€), žirafe se po posesvu prosto gibljejo, za tiste, ki nimamo 400€ za sobo, so uredili manjši park, tako da lahko tudi mi za pičlih 700 šilingov občudujemo žirafe, v ceno pa je všteta tudi pest briketov, ki ti ji žirafa v enim samim zamahom jezika pohrusta iz roke.

Nairobi vzbuja v človeku različne občutke. Najprej si presenečen, kako prijazni so ljudje do tebe, ko se pa malo dalj časa pogovarjaš z njimi, te pa lahko hitro razžalosti njihov položaj. Predvsem jaz imam precej mešane občutke in ne vem, kaj naj si mislim o ljudeh tukaj. Je vredno presojat, kdaj govorijo resnico in kdaj se ti samo hočejo zasmislit al ne?

Pa niso problematični tisti, ki ti hočejo prodat kakšen izlet, tem lahko hitro poveš, da te stvar ne zanima, ker si si že vse zorganiziral in plačal. Taki ti hitro dajo mir, samo še vprašajo te, od kod si. In, ja, stereotipno, ampak poznajo nas po nogometu in tem, da so naši igrali v Južni Afriki :) Potem so pa tukaj še druge vrste možakarjev, za katere se ti najprej zazdi, da res hočejo nekaj naredit za to, da boš dobil dober vtis o njihovi državi. Ali pa, da so za neke vrste ena na ena izmenjavo: ti meni kaj poveš o svojem svetu, jaz tebi o svojem. In pol samo upaš, da te na koncu ne bojo prosili za denar. In seveda te … Ki jim ga itak že daš prej, ker so te dve uri spremljali po mestu in ti razkazali en kup stvari in te res veliko naučili, ampak prosijo za več. Pa veš, da dobrih 5 dolarjev, kolikor jim daš na začetku, ni malo, glede na to, da je povprečna LETNA kenijska plača 240 dolarjev. Pusti grenak priokus, ampak ok. Si nekako misliš, da človeku pomagaš pri prebijanju skozi vsakdan. Par stvari sva se namreč v enem dnevu naučila.

Še vedno imajo probleme zaradi nemirov ob volitvah leta 2007. Od takrat je veliko ljudi brezposelnih, David, ki naju je “vozil” okrog po mestu, je izgubil sponzorje za študij in je moral po treh letnikih pustit univerzo, ker si enostavno ni več mogel plačevat šolnile. Baje je semester na medicini 5000 dolarjev, na leto trije semestri, študij pa traja 7 let. Samo res najbogatejši si ga lahko privoščijo. Problem je, ker so šolnine že na srednji šoli, tako da veliko ljudi konča samo osnovno šolo, ki je pa brezplačna.

Druga težava je pa korupcija. Na veliko stavbah imajo oznanila, da tukaj pa ne priznavajo korupcije, ampak sta nama oba sogovornika, s katerima sva čvekala po več kot eno uro, rekla, da je to največji problem. Nepotizem, korupcija, pleme, iz katerega prihajaš.

Ampak po drugi strani so pa res prijazni, nasmejani, ustrežljivi… Sploh Grega se je zabaval na masajski tržnici, ko ga je en tip vzel pod svoje okrilje in rekel, da ga bo naučil, kako se v Afriki posluje. Prva napaka je najbrž bila, da je Grega povedal, da rabi pas, ker ga je pozabil spakirat. Avtomatično slabše pogajalsko izhodišče. Ko so našli pravega, se je pa začelo barantanje. Možakar je hotel za usnjen pas skor 100 evrov, Grega je bil pripravljen plačat 500 šilingov, kar je 5 evrov. Ker je že slabo kazalo, da ne bo nihče popustil, sva šla pač drugam, ampak je prišel za nama, na koncu sta se pa scenkala za slabih 20 dolarjev. In to za “usnjen pas, ki ga bojo lahko nosili še tvoji vnuki” :) Prav hecni so bli, ko so nama hoteli prodat res miljon enih stvari, ampak sem bla neomajna: nič ne rabiva. Moj ruzak je nabito poln, dokler se ne znebim vsaj par stvari, nič ne kupujem. No, vsaj do jutri dopoldne ne :) Greva do ene delavnice, v kateri matere samohranilke ustvarjajo različne izdelke in jih baje zelo ugodno prodajajo. Bomo videli, kako odločna bom tam :)

Sicer pa: paziva nase, baje pa na naju pazi tudi posebna policija. Pred par meseci naj bi namreč sprejeli poseben zakon, da je v bolj turističnih krajih še posebna oz. poostrena policija, ki pazi, da ni ropov in tatvin. Vsaj podnevi in v centru ne, ponoči pa itak ne hodiš naokrog.

V glavnem - imava se fajn, zaenkrat brez problemov, samo jutri bom kratke hlače zamenjala za dolge. Kenija je sicer večinoma krščanska država, ampak žensk s krili nad koleni pa praktično ni. Z bledoličnostjo že itak izstopava, ni treba, da še po preveč drugih stvareh.

Kwa heri!

Zavrtite si koračnico iz Indiana Jonsa in sledite letalu po zemljevidu. Let do Istanbula je trajal slabi 2 uri, po pristanku sva odšla na eno pivo, ki je bilo primerno veliko (7dl) in še kar zasoljeno. Let do Nairobija pa je trajal malo dlje kakor sva mislila, saj se je izkazalo, da je Nairobi le 2 uri pred Slovenijo in ne 3 kot sva sprva mislila. To je bil definitivno najdaljši let v letalu tipa Ryan Air, saj je trajal kar 6 ur in pol, nisem sploh vedel, da imajo ti mali avioni tak domet. Na letalu smo bili skoraj sami belci, Nairobi ponoči ni zgledal bistveno drugače kot katero koli drugo mesto, vozijo pa po levi tako kot angleži.

P.S Turkish Airlines imajo definitivno najboljšo hrano kar sva jo do sedaj okusila na avionih, s pijačo pa bolj škrtarijo.

Vožnja do Dunaja je minila brez zapletov. Avto sva pustila v parkirni hiši U+R Erdberg, kjer pride parkiranje za 2 tedna 28€, pa še postaja podzemne je zraven. Tudi hotel ‘Do Step In’ je fajn, ma prov fajn radiator zraven postle na katerem si trenutno grejeva noge :) Da se ne bi zaradi dežja prehladila so nama na recepciji dali vsakemu kozarček vina. Zdej greva pa še na zaslužen pir…

Pa sva jo že skoraj dočakala, tole najino Afriko! Japonke in kratke hlače so v ruzaku, medtem ko urejava še zadnje stvari, si pa požvižgavava za privajanje na črno celino …

Se beremo!