Srečno predvsem v smislu - brez nezgod, sicer bi z veseljem šla še malo nazaj na sonce in morje …

Hvala, ker ste bili vsaj v mislih (in komentarjih) najini sopotniki. Lepo je bilo potovati z vami :)

Za slike nama morate dat še kakšen mesec časa, pa še potem jih bova raje kazala v živo. Za pokušino pa ena taka, popotniška.

Hasta luego!

Budnica je bila ob 5, se dobro kajti hitrost ni Kostariska vrlina, letalo ob 9 sva ravno dobro ujela. Seveda se je spet zapletlo pri kartah, ocitno so naja zbrisali iz seznama potnikov, ker sva v Kostariko prispela po drugi poti. No na sreco je bil na letalu se prostor, samo sedeti sva morala narazen. New York sva si za zdaj ogledala le z zraka, pa kdaj drugic bolj zares. Ob 6.15 naju caka nocni let v Pariz, potem pa ob 11 naprej proti Munchnu. Carinik je bil kar malo sokiran kako je zakomplicirano prit v Slovenijo, sva mu razlozila da to samo ce zelis kak evro prsparat.

Rio Pacuare. 30 km. 52 brzic. Kategorija 3 in 4. Med 5 najboljsimi rekami za rafting na svetu. Temperatura vode 22 stopinj, zraka 28 stopinj. 3 fantje, 3 dekleta. En krmar. 6 resilnih jopicev, 6 celad, 6 vesel, en moder coln. Gremo!!!!

4 ure uzitka, adrenalina in seveda mokrote. Majhne brzice, vecje brzice, velike brzice, brzice velike kot garaza za kak kamion. Enkrat odplaknilo pol colna tudi krmarja. Veliko smeha, malo tudi strahu. Odrgnjena koza na nogah, depilacija, nekaj tudi opeklin zaradi sonca. Noge bolijo, roke bolijo, prijetno utrujena.

Dobr. Pura vida.

Ce sva ze stiri dneve v glavnem mestu, se spodobi, da si ga tudi malo ogledava, ceprav naj ne bi bil ne vem kaksen arhitekturni ali kulturni biser drzave. Se bova kar strinjala, ampak po drugi strani je pa se vseeno zanimiv in vreden ogleda.

Precej zanimivo je ze to, kako te “podezelani” vedno opozarjajo, kako je treba nase in na prtljago v San Joseju vedno in povsod pazit, kako nevarno je ipd. Ok. Vzeto na znanje. Ampak to se vseen ne pomeni, da bova zaprta v hostlu pila Imperial in kuba libre, ven pa ne bova pomolila niti nosu.

Ze za zajtrk se je izkazalo, da sva imela prav, ker nama je en delavec iz hostla priporocil ful dober lokal z res okusno in poceni hrano, za 4 evre sva se oba napokala za cel dan. Seveda je bil to dalec najcenejsi zajtrk v treh tednih :) Primerno okrepljena sva se spopadla z edinim muzejem na celem dopustu - sla sva pogledat, kaj je Spance tako privlacilo v Kostariki - zlato. Priznava, so bili zelo spretni, take izdelke so delali, da bi bili zlatarji se danes ponosni nanje. Sva precej poslikala, ker so tolk kul, da pustijo v muzeju slikat, samo flesa ne smes uporabljat.

Sprehodila sva se se do glavne katedrale v mestu, ampak je na naju vecji vtis kot cerkev naredil skoraj neznosen hrup. Volitve se blizajo (ni nama se uspelo ugotovit, kdaj bojo) in tukaj imajo precej bolj ameriski sistem oglasevanja kandidatov kot pri nas. Tokrat je glavni trg(ic) zavzel stab enega kandidata, ampak niso nic kaj morili mimoidocih s podrobnostmi o programu, raje sta se dva zelo zavzeto drla v mikrofon Viva Costa Rica, jeeeeej, vsak drugi stavek je pa vseboval besedo Ticos (= Kostaricani). Med tremi kandidati je sicer tudi ena zenska, Laura, ki se promovira, da je odlocna in postena, njeni privrzenci so pa majice in kape predvsem na jugu delili. Bi si pa lahko omislila malo bojlso celostno podobo, ker prvi teden sem za njene plakate mislila, da so reklama za ene sorte kostariski interspar. Prava katastrofa.

Vsi trije kandidati sicer obljubljajo povecanje varnosti (sva danes v casopisu prebrala, ko sva koncno enega v anglescini nasla). Nama sicer ni cisto jasno, zakaj in kaksne varnostne probleme imajo. K sreci se nama zdijo predvsem paranoicni tile Kostaricani. Ko bi vi videli njihove hise … Ok, pustimo, da so majhne, ampak vse imajo okrog in okrog zelezno ograjo, na vrhu katere so osiljene spice, na nekaterih se dodatno bodeca zica, pol imajo pa se na vseh oknih in vratih zelezne ograje. Grega sumi, da so taki varnostni ukrepi najbrz potrebni zato, da lahko starsi dobesedno izvajajo hausarest :) Druga moznost na karibski strani je sicer, da se tako zavarujejo, ker okna nimajo sip ali rolet, ampak imajo prek okenskih okvirov napeto samo mrezo proti komarjem, Ampak npr. v San Joseju imajo cisto obicajna okna, tako da nama vse skupaj ni jasno. Kaksne brihtne ideje od doma?

Samo se opazka: tudi za turiste najbolj nevaren kraj v San Joseju podnevi sva v redu prezivela :) Baje je na osrednji trznici kar dobra moznost, da te oropajo, ko se drenjas med prodajalci rib, zacimb, hrane in vsakovrstnega turisticnega kica (resno, v spominke bojo morali pa se vlagat, tole zdaj je prava zalost!). Kdo se pa ne bi ustavil in cudil, kako stane kila kozic malenkost vec kot kila piscanca?? Midva sva se, ampak v miru, ker sva sla na potep brez fotoaparata, denarnice, osebne … To pomeni, da fotk ne bo, ampak zato pa piseva ta blog :) Ampak za danes bo dovolj. Se morava psihicno pripravit na jutrisnji rafting :))

Vceraj sva sla na Vulkan. Tak, ki ga je bruhanje ze minilo, enkrat tudi Vulkanu odleze. Vulkan Irazu je najvisji v Kostariki, visok je 3432m, na sreco turistov pa je gor speljana asfaltirana cesta (To pomeni da se povprecna starost obiskovalcev dvigne mocno nad 50 let). Od dalec sploh ne zgleda visok, enakomerno se vzpenja in ker je vrh viden iz vznozja oddaljen prek 30km zgleda za nas, ki smo navajeni prepadnih alpskih sten, kot en povprecno visok hrib. Na pobocjih Vulkana gojijo krompir in cebulo, krompir so ravno pobirali, postopek je rocen tako kot pri nas :). Vulkan ima 2 kraterja, najvecji je globok prek 300m v njem pa je majhno jezero. Lepo vreme traja priblizno do 10 dopoldne potem pa vrh prekrijejo oblaki na sreco smo na vrh prisli pol ure prej tako da se nismo v megli izgubili.

Po obisku Vulkana smo si ogledali se bivso prestolnico Kostarike - Cartago, nic posebnega za nas Evropejce, ki smo razvajeni z sredneveskimi sredisci in raznimi arhitekturnimi podvigi. Cartago smo kmalu zapustili in se peljali se med kavnimi plantazami, potem je vodic objavil da zdaj bi pa sli na en manjsi pohod ampak je opozoril, da se tisti, ki pes tega ne bi zmogli lahko peljejo z busom. No pohod je bil cisto po ravnem trajal pa je kakih 10 minut. Sledilo je kosilo, ki tokrat ni prevec navdusilo nato pa se ogled vrta orhidej, kjer so se nakateri kljub oznakam izgubili :).

Pa se to:

Na busu je bilo 21 ljudi iz 11 drzav, od tega 4 Slovenci.