Danes sva prezivela na busih. To je bilo prvic da sva uporabljala lokalne buse tudi za daljse prevoze in ne samo za na plazo. Avtobusi so edino javno prevozno sredstvo, ki ga Kostaricani poznajo (razen nekaj majhnih letal). Zeleznico so sicer nekoc imeli vendar pa jo je potres toliko poskodoval, da so jo preprosto zaprli in tudi nove niso vec gradili. Karto za na bus kupis v predprodaji, midva sva najino ze vsaj ene 3 dni prej, k sreci saj sva dobila skoraj zadnje sedeze, ki nazalost niso bili skupaj :(. Prodaja kart pa se ne ustavi ko zmanjka sedezev, na busu, ki se od nasih medkrajevnih bistveno ne razlikuje, imajo namrec na strop prisraufana drzala za roke in tako omogocajo da se kapaciteta znatno poveca. Tako je bili na hodniku med voznjo precej ljudi, ki so celo pot od Sierpe do San Joseja, to je priblizno 7 ur voznje, potrpezljivo stali in cakali, ce bo slucajno sel kdo prej dol. V San Joseju sva morala prestopiti na drug bus, ni sel iz istega terminala(v samem mestu jih imajo namrec kar 5) tako da sva morala vzet taksi. Ker kart za ta drugi bus nisva mogla kupit v preprodaji sva se bala, da naju caka 4 ure stanja, na sreco pa ta “popoldanski” bus ni bil tako zaseden in sva dobila za sedet.

Ce stejem vsa cakanja in prevoze sva za danasnjo pot potrebovala 13 ur (od 4.50 do 18), vse skupaj pa prevozila okoli 450km in tako prispela iz pacifiske obale na karibsko, vmes cesta precka tudi prelaz, ki je visok blizu 3000m, seveda o avtocesti ni ne duha ne sluha.

P.S Muha, ki lahko leti s povprecno hitrostjo 60km/h bi to razdaljo zmogla v manj kot uri in pol saj po zraku znasa le okoli 80km.

Sierpe naju je tako navdusil, da si zasluzi svojo objavo. Lonely Planet mocno odvsetuje, da bi tam ostali kaj vec kot kaksno uro, midva sva pa tam gostovala kar tri dneve. To je bil v bistvu najin prvi ne prevec turisticen kraj in sva v njem res res uzivala. Velik je za kaksno tretjino Gorenje vasi al pa se tolk ne, vsi se poznajo, vsakega turista na dalec prepoznajo in si te zapomnijo … Ker drugje se pa lahko zakamufliramo :)

Par stvari sva o tem kraju ze napisala, na primer da sva spala na manj obljudeni strani reke in da je bil Johnny najin colnar. K sreci je znal kaksno besedo vec anglesko kot midva spansko, tako da smo se v polomljeni spnaglescini vedno v redu zmenili, kdaj rabiva prevoz, cunje so nama oprali ipd. Pa vedno je bil ves nasmejan in dobre volje, nic ni bil problem. Spotoma nama je se kaksnega krokodila pokazal, nama razlozil, katere opice se kdaj derejo in take zadeve. Ker sva spala tolk na samem (najina najblizja soseda sta bla dva pujsa), sva imela ponoci in predvsem zjutraj prave koncerte. To je bil cel halo, kolk zivali se je oglasajo! Grega so najbolj gekoti motili, ker pravi, da se res derejo, ampak jst jih po pravici povedano nikol ne slisim.

Slisala sva tud cisto pravi cloveski koncert: maso :) Ze prvic so naju vrgli na finto, ko se je slisal pravi rokovski koncert z bobni in vsem, kar zraven pase. Ko sva mislila, da tale Sierpe pa ni ena zaspana vas, so nama povedali, da je to masa. So pac bolj odprti … Vceraj sva spet slisala cel zur, vprasava Johnnyja, kje je zabava, pa spet enak odgovor = v cerkvi. Morva it enkrat v zivo pogledat, kako to zgleda.

So se pa dogajale tud bolj resne zadeve. Isti dan, kot sva prisla, je bla cela panika, ker je enga mozakarja picla najbolj nevarna kaca v Kostariki. Angleskea imela sploh nima, pravijo jo kar kostariska mina. Sicer ni najbolj strupena, je pa najbolj zlobna, ker nisi v tezavah samo, ce slucajno stopis nanjo, kot je pri nasem pohlevnem modrasu/gadu, ampak gre nesramnica za tabo, ce te samo opazi v blizini, in te savsne, ce te ujame. Tega bogega reveza so prnesl nekje iz hribov, ne veva pa, kaj se je z njim pol zgodilo, so ga resili al ne. Malo po tem sva sla pa na lov na zabe. Si lahko predstavljate, da sem skocila pokonci ob vsakem martincku, ki je svignil skoz listje…

O tem, kako so nama dostavili ful dobro sladico na racun hise, ko sva ze tretjic zapored vecerjala v Las Vegasu, kako dober sladoled imajo in kako na kolesu razvazajo okrog sveze kokosove orehe, tako da najprej popijes mleko, potem ti pa oreh razkosajo, da pojes se meso, in to za manj kot en dolar, pa raje ne bova, da ne bova prevec nesramna :)

Vedno bolj proti jugu naju nese tale najina pot. Za 3 dni sva pristala v Sierpe, kar je tko zadnja poseljena tocka v Kostariki, naprej proti jugu je vecinoma samo se divjina. Spiva v majhni hiski, ki se nahaja cez reko. Do nje naja prpele lastnik, lih kadar nama pride na pamet, na njegovo sreco tega ne izkoriscava lih prevec. Vceraj sva sla iskat strupene zabe. Najin vodic sicer ni bil prav zgovoren, je bil pa zanje zelo zagret tako da sva se, potem ko smo na kakem mestu sxtali ze vec kot 10 minut in je on stikal po blatu sprasevala ce bi bilo nevljudno da mu predlagava da pac zabe pocivajo :). No ni obupal in to se nam je poplacalo tako da sva vidla kakih

10 vrst zab (jeeee). Neki sva jih clo poslikala tko da fotke so. Je pa nekaj kar vsaj jaz nisem vedel o teh zabah in to je da so cist mejckenem povprecno ene 2 cm. Nekatere pa se dosti manj tako da so spominjale ze na kake malo vecje bolhe.

Dovolj zab, danes sva sla na izlet na otok Caño. Kraj kjer stanujeva je od morja oddaljen priblizno 20km voznje po reki. Nato pa te do otoka loci se ene 20 km tihega ocenana. Reka je cist pocasna in tece mal v eno mal v drugo stran odvisno od plime, to se opazi ko se vodne hiacientge nekaqj casa vozijo proti morju nekaj casa pa stran od njega. Tip na gliserju je res divjal, sli smo vsaj ene 60 na uro vmes pa je izvedel se kak hiter obrat, ker reka pac ni skoz naravnost, na nekaterih mestih se celo zozi na nic vec kot nekaj metrov, noro moram rect :). Ob reki se nahaja eno izmed najvecjih zascitenih razstisc mangrov na svetu. Not pa plavajo krodili in kajmani. (oboje sva slikala), Ko prides ven na odprto morje se zacnejo valovi in vozna rata se bolj zabavna, vidl smo cel kup delfinov, kitov pa na zalost ne, upava na jutri :). Otok je cist neokrjene ni sicer posebno velik, je pa ves porascen z tropskim gozdom, ob morju pa se raztezajo kilometri pescenih plaz. Mi smo si nadeli maske in sli malo pogledat kaj plava. Vidla sva: ene 20 vrst rib k jih bova doma desifrirala, so ble pa vseh barv in velikosti. Vrhunec je bla pa ena zelva pa morski pes. Ko smo se nasnorkljali smo se se mal posoncili, Mateja je spet pretiravala :). Pol pa nazaj domov kjer smo mel na poti srecanje z jato delfinov, 2x pa smo mogl pobirat razne kose obleke k jih je odpihnilo s colna. Na reki tokrat nismo tolk divjali in smo sli se mal po stranskih poteh kjer smo vidl nekaj krokodilov, opic, pticev in kaco. Zdej pa se nama pocasi mudi nazaj v najin grad cez reko… lepo se mejte.

Zadnja dva dneva sva se malo polenila, ker sva na dopustu na morju :) Sej baje sva si zasluzila, a ne? Pa da ne boste mislili, da sva v Manuel Antonio prisla samo polezavat; tukaj imajo enega od najstarejsih narodnih parkov v drzavi, ki ga seveda nisva smela izpustit, vceraj sva sla pa se na gastronomski izlet.

V zadnjih par dneh se je seznam bolj ali manj atraktivnih zivali podaljsal za are (res res lepi in zelo glasni ptici, zelo fotogenicni), razlicne vrste opic (zelo nepotrpezljiva bitja, ampak - sva jih vsaj koncno videla! V bistvu sva imela zelo bliznje srecanje z njimi, tako da je blo ze kar malo neprijetno. Ocitno so se pocutile ogrozene, ker nas je blo vec ljudi na kupu, tako da so se zacele agresivno obnasat, kazat zobe in namigovat, da bi jih kam zasadile, tako da sva se rajs obrnila) in vec vrst lenivcev. Ti seveda niso tolk divji, pomoje so pa najljubse zivali od tukajsnjih vodicev, ker se parkirajo na eno drevo in potem tam visijo v nedogled. Niso zlo simpaticni, so pa nekaj posebnega … Sploh nama se zdijo posreceni, ker se jih zelo zivo spomniva iz Pijevega zivljenja kot enote za hitrost :) Jih imava na par fotkah, ki nama jih je vodic pomagal posnet prek objektiva.

Na splosno bi bil tale blog lahko cel hvalospev prijaznim Kostaricanom, ki sva jih ze srecala. Res je, so ljudje, ki v glavnem zivijo od turizma in se zavedajo, da morajo biti prijazni in profesionalni, ampak se ti zdi, da se res trudijo, da bi se imel pri njih cim lepse. S kakrsnim koli vprasanjem prides do njih, vedno se potrudijo. Prakticno cel dan so se v La Fortuni ukvarjali s tem, da so nama posusili pohodniske cevlje. Vodici se te zapomnijo, poklepetajo s tabo tudi pozneje, enako je v hostlih in hotelih. Danes nama je ena gospa (oziroma dekle) zorganizirala cel izlet, ker sva se pozanimala, kako bi prisla na skrajni jug drzave, da bi sla v “zadnjo pravo divjino v drzavi” - nasla nama je prevoz direkt od hostla do kraja Sierpe, od koder greva na ta enodnevni izlet, nastanitev prakticno na plazi in izlet (kar ni bilo najlazje, ker so drugac potrebne rezervacije veliko vnaprej). Pa ne samo to, ponudila nama je se cel kup alternativ, ampak sva se odlocila, da med komarji in jaguarji (clovek res ne ve, kaj je hujse) tokrat ne bi spala pod milim nebom. Vcasih mi je potem kar mal hudo, ko vidim kaksnega turista, ki se nonsalantno obnasa in svoj vecvredostni kompleks komaj okrog prenasa.

Vceraj je bil ze en tak primer, ko sva sla pogledat, kako vanilijo in druge zacimbe pridelujejo. Zraven sta bili se dve Americanki, ki nista imeli pojma o zacimbah in kuhinji, niti ju ni prevec zanimalo, tako da je bil Grega pravi profesionalec, je uganil prakticno vse zacimbe in pomoje cist impresioniral vodicko :)

Btw - a ste vedeli, da je cimet v bistvu lubje enega drevesa? Zgornjo plast postrgajo stran, potem pa odstranijo lubje in je to zacimba? In da se iz cimeta kuha caj, ki je dober vroc ali hladen - vroc je se super za previsok pritisk in holesterol zbijat (ja, je ze v ruzaku). Je blo res super, zanimivo, poucno in okusno, ker smo na koncu degustirali razlicne jedi, predvsem sladice (ki jih tukaj sicer v glavnem nimajo na jedilniku, kar je kar pametno, ce gres po kosilu na plazo :)

Verjetno ni treba se enkrat ponavljat, ampak se ne morem upret skusnjavi: imava se super in vam posiljava en soncen & topel pozdrav :))

Problem v Kostariki je, da so ena od njenih glavnih atrakcij zivali, seveda ne v zivalskem vrtu. Ko jih dejansko vidis, se ti zdi, da si rojen pod srecno zvezdo, ampak se pa potem tudi zgodi, da gres kam za brez veze. Oziroma ne za brez veze, dogodivscina je v vsakem primeru, samo cilj/zelja ni izpolnjena. Tako je bilo na zalost tudi z zelvami.

Dvakrat sva sla poskusat sreco, pa so se obrakrat odlocile, da ne pridejo na kopno. Pa skor celo noc sva zrtvovala … Ker so zelve se kar velik biznis, in to mocno ogrozen biznis, imajo vse skupaj preces strogo organizirano. Dovolj zgodaj se je treba prijavit, placat 30 dolarjev na osebo in drzat pesti. Odvisno od tega, kdaj si na vrsti, te poberejo pred hotelom/hostlom/kjer se pac zmislis, potem s precej vegastim colnom preckas reko ob izlivu v Pacifik in prides na plazo v narodni park. Tam potem cakas .. in cakas … najvec 4 ure. Tolk casa ti dajo, potem te odpeljejo nazaj. Prvic sva imela precej neclovesko uro: pobrali so naju ob pol polnoci, skoraj do pol stirih smo upali, da se le prikaze kaksna zelva, ampak smola. Edino ko smo cakali na coln, da nas odpelje nazaj, nam je vodic pokazal tolazilno nagrado – krokodila enih 20 metrov stran. Ampak je bil manjse sorte, se nas je ustrasil in sel rajsi plavat.

Ce prvi vecer zelve ni, ti dajo se eno moznost: do 12h naslednjega dne te caka rezervacija, in ce se odlocis it se enkrat, samo potrdis, da prides, placas pa ne vec. Midva sva bla najprej skepticna, ce bi sla se enkrat bedet/spat na plasticne stole namesto v hotel, ampak ker so ble zelve itak glavni razlog za tamarindo, sva sla. Tolazilna nagrada: tokrat sva bla v prvi skupini z odhodom malo do 6h, tako da smo cakali samo do 10h. Tudi pripravljena sva bila bolj, sva imela knjige in malico s sabo :) Zelve pa brez kaksnega razumevanja za naju … Se vodic je bil kar razocaran, je rekel, da so jih biologi za tisto noc pricakovali enih deset, ker jih zdaj ze dve noci ni blo. Pol pa kar nobene … Mogoce se je kaksna pozneje opogumila. Baje je lahko razlog tudi, da je ze proti koncu sezone lezenja jajc, ki tukaj traja od sredine oktobra do februarja.

In ce jih ze nisva videla v zivo, sva se pa vsaj precej naucila o njih. Za v Nacional Geographic Kostarika :)

Samice so velike priblizno meter in pol in imajo okrog 200 kg, najvecji samec, ki so ga “odkrili”, je imel pa 3 metre in 900 kil. Sicer zivijo okrog Galapagosa, celo do Peruja gredo, ampak jajca pridejo pa odlagat na tisto plazo, na kateri so se izvalile. Na kopno pridejo samo samice, samci jih pa spremljajo na poti. Na to se odpravijo priblizno vsaka tri leta, potem pa jajca lezejo povprecno 7x, na vsakih 10 dni, po 60 do 80. Na vsakih 1000 zelvic, ki se izlezejo, samo ena ali dve docakata odraslo dobo, to je 13 let. Lani jih je v Tamarindo prislo 31, letos do zdaj 36. To, da je spol zelvice odvisen od temperature okolice, ko se valijo, pa itak ze veste, a ne?