Ko se cesta iz Laguna de Arenal zacne dvigovati, se znajdes sredi oblakov. skozi odprto okno kombija uhaja vlazna meglica. Ob cesti se pne bodeca zica, ki tu v Kostariki nadomesca elektricnega pastirja. Cesta se vije po obronku hribov, na katerih so ze pred desetletji posekali gozdove, ki jim na tej visini pravijo oblacni gozdovi (zaradi nadmorske visine, zaradi katere so sredi oblakov). Po teh travnikih se pasejo krave, ki so cisto vsakdanjega videza, le malo bolj so suhe kot nase pa usesa imajo malo vecja, saj jim v megli to pride se kako prav.

Tako nama je zagrozil najin vodic Jose (ja, isti kot vceraj), preden smo zjutraj zaceli pohod na Cerro Chato. To je sosednji hrib od Arenala, nekdanji vulkan, v kraterju je krasno jezero, na poti gres mimo mogocnega slapu, po poti pa dezevni gozd. Vas bi tudi mikalo, a ne? V hostlu so nama rekli, da nama zelo svetujejo vodica, ker je skor prevarno, da bi bla sama, ce ze res hoceva it, naju je pa tako tip v hostlu kot Jose zelo dvomljivo gledal, ko sva razlagal,da imamo v Sloveniji tud hribe. Jose je vceraj vsem razlagal, kako pogumna (= nora) sva in kolk je tezko in da si sploh ne predstavljava, kako bo. Ni nama pa rekel, naj rajsi greva kam drugam.

In sva ga ob 7h cakala, da gremo. Ce malo skrajsam: hodili smo dobre tri ure, ves cas je dezevalo, po cetrt ure smo preckali dva rokava reke in od takrat naprej sva imela cevlje popolnoma mokre, ker nama jih je zalilo. Ce nama jih ne bi takrat, bi nama jih cez pet minut. Nasa pot je namrec zgledala, kot bi hodili po ozki in zelo strmi potocni strugi, na vrhu pa po blatu, vcasih do mec globoko. Ampak je blo zabavno :) Vmes je Jose skor padel v trans, ker je bil precej preprican,da smo videli quetzala, kar je skor sveta ptica tukaj naokrog in zelo redka, on je baje v gozdu se ni videl, pa je ze 12 let vodic. Poglejte na net, res lep ptic. Je kar malo odtehtal dejstvo, da se z vrha ni vidlo nic, niti jezera ali Arenala. Sva se pa zabavala, dokazala vsem, da zmoreva, in se malo smejala Joseju, ki je po nasih standardih izpadel skor mal cesko: oblecene je imel samo kratke rokave, tako da mu je skor zanohtalo (pri ene plus 15 stopinjah, tukaj se jim zdi grozno mraz), na poti po enem travniku se je pa se kar konkretno zapeljal po tazadnji, pa nonstop naju je opozarjal, da morava pazit. Midva sva jo dobro odnesla, samo cevlji in cunje se nama morajo posusit.

In zdaj pa res ze malo cakava na vsaj malo sonca…

P.s. Da ne bo izpadlo, kot da cel vecer visiva za racunalnikom. Grega ima samo ene dolge hlace, za kratke je pa premrzlo, tako da pod koutrom piseva bloge in cakava, da se posusijo :)

Nekoc v Kostariki je zivel en kmet po imenu Carlos. Imel je travnik in nekaj glav zivine. Njegove krave so bile najbolj srecne krave na svetu. Carlosu so pomenile vse, z njimi je delil ananase, juto in banane. Nekega dne ga je obiskala starka. Opozorila ga je da njegova sreca ne bo trajala vecno, saj bo v naslednjih letih dezelo prizadela strasna susa, krave pa da mu bodo zaradi nje poginile. Carlos je o njenem obisku premisljeval 7 dni in se 7 dni. Na koncu mu je zena predlagala naj vodo poisce v osrcju zemlje. Carlos je najel gradbeno podjedje Choza Arenal. Potem ko so se trudili 3 dni in noci je iz globeli pritekla voda. A na veliko razocaranje je bila zelo vroca in za napajanje zivine neuporabna, tako je gradbeno podjetje Carlosu vrnilo polovico vplacanega denarja. Obupani Carlos se je po nasvet zatekel k vaskemu modrecu. Modrec je bil znan po svoji izjemni poslovni zilici, Carlosu je svetoval naj z preostankom denarja zgradi bazen in vanj spelje vroco vodo. Tako bo dobil dovolj denarja, da zgradi prekop do sosednjega potoka. Tako so nastale toplice Tabacon, ki so Carlosu omogocile, da si je na zahodnem pobocju Arenala postavil veliko Haciendo, njegova srecna creda goveda pa se je povecala na vec 1000 glav in se veselo pase se danes.

P.S

V Tabaconu sva se namakala vceraj zvecer. Predstavljajte si tropski rajski vrt s kokosovimi palmami, orjaskimi cvetocimi orhidejami in drugim dehtecim cvetjem, mimo katerega se vije recica iz termalnega izvira. Temo razvestljuje samo nekaj diskretno postavljenih luci, sicer pa si lahko domisljate, da ste popolnoma sami.

Ja, v resnici je tako fino, kot se slisi :).

Juhej, oba sva ze vidla tukana :) V bistvu je prav lep ptic, ni smesen. Ampak mogoce se mi samo zato tako zdi, ker je Grega na raftingu videl drugo vrsto. Enih pet jih je; prva stvar, ki jo bova kupila, je en tak prirocen slikovni vodic z imeni zivali v Kostariki. Vseh sproti si res ne morva zapomnit, ker je predvsem eksoticnih pticev reeees ogromno, jih lahko kar iz sobe gledava. Rastline so tud fascinantne, nam jih je Jose mal opisal. Najboljsi je kavcukovec: mal smole si je namazal na dlan in jo po par minutah zvil v gumico. Ampak ne naju vprasat, ce ga znava se enkrat poiskat… ! Ni se pa treba trudit, ce hoces videt orhidejo, ker je to najbolj razsirjena roza tukaj okrog. Pa ogromne praproti, lijane, fikusi, naravni dezniki ipd. Ipd. Na zacetku nam je Jose se ful razlagal, pol se je pa na zalost mal umiril. Je blo pa vsekakor poucno in zanimivo plus v dezevnem pragozdu (ja, naslov je mal zavajajoc, ampak so ble poti tako urejene, da je v bistvu ustrezen) te malo manj dez pere kot drugje :)

Vceri sva bla tolk zmatrana, da se nama ni dal za racunalnik:) Sli smo pogledat slavni vulkan Arenal. Ta vulkan je tolk slaven da rabis da ga vidis poleg denarja tudi obilo srece, kot je pritrdil nas vodic Janez (Hose), ‘Vse skupaj je podobno kaksni loteriji.Tu v busu vas je 10, vsi boste gledali v tale oblak in morda bo kdo od vas videl kako iskro.’ Da pa bi vedeli, kako zgleda vulkan, ko imas sreco nam na fotoaparatu pokaze nekaj posnetkov, ki jih je sam napravil in pritrdi, ‘Tole je bilo moje bozicno darilo.’ Vulkana seveda ni videl nihce od nas, smo pa kar dolgo bulili v meglo.