Hejla še z moje strani. Danes je bil dan malo bolj pester kot včeraj (ampak imamo še rezerve). Začeli smo ga s kakšnimi 2-3 urami vožnje. Naš prvi postanek je bilo malo gorsko mestece Courmayeur, ki leži malo pred mejo s Francijo. Tam smo malo pomalicali ter se malo sprehodili. Privoščili smo si košček fokače in kepico sladoleda.

Pot smo nadeljevali skozi tunel, ki poteka pod najvišjim vrhom Francije - Mont Blancom. Takoj ko smo prišli iz tunela, smo se ustavili, da sem lahko prvič v življenju vdihnila francoski zrak. Po tem nas je čakalo še približno tri ure vožnje, a ker smo nekje narobe zavili, se nam je pot podaljšala še za pol ure.

Ko smo končno prispela na naš cilj, smo se šli razpakirati v našo hotelsko sobo, ki nas ni preveč navdušila, saj sta ji manjkali klima in kakšna brisača (dali so nam samo dve, čeprav smo štirje).

Da ne bi do večera tičali v sobi, smo šli na sprehod v mesto Paray-le-Monial, ki je od nas oddaljen manj kot minuto peš. Ker smo bili lačni, smo najprej zavili v palčinkarno, a ker se tam nismo preveč najedli (predvsem jaz in ati), smo si na stojnici kupili pomfri. Tam zraven je igrala tudi neka glasbena skupina, tako da smo lahko zraven prigrizka uživali v glasbi. Ker smo bili v mestu kar dolgo, sem v hotelu napisala samo še tale blog, se umila in šla spat.

Hej hoj,

danes smo se odpravili na dolgo pot do Normandije (to je na severu Francije). Ob pol treh smo se odpravili do Ljubljane, kjer smo pobrali mami v službi, potem pa se je naša pot začela. Peljali smo se okoli 6 ur po neznosni vročini (v avtu je kazalo tudi 44°C 😥). Ko smo prispeli do predmestja Milana, smo sprejeli ključe in se odpravili v trgovino po pico in nekaj pijače. Potem pa se je prava zabava šele začela. Ko je ati prižgal pečico, da bi spekel pice, nam je vrglo ven elektriko. Po 10 minutah smo poklicali oskrbnike in ti so nam po telefonu povedali, kaj naj storimo. Ati je spet usposobil varovalko (oz. kakorkoli se temu sploh reče), mi pa smo spet lahko gledali Netflix. Čez 2 min se je zgodba ponovila. Ostali smo brez elektrike, le da sedaj nismo potrebovali 10 min za rešitev problema, pač pa samo 2. Ko smo nekoliko zmanjšali moč pečice, pa smo lahko v miru spekli pice do konca. Prijetno siti gremo spat.

Lahko noč 😴

Po odjavi iz hotela, smo na recepciji prosili, če nam lahko do popoldneva shranijo kovčke, let domov imamo namreč šele ob 22tih zvečer.

Kljub temu, da je Japonska otok, do sedaj morja še nismo veliko videli, zato smo se odločili, da gremo danes do Nagojskega pristanišča. Tam smo si ogledali pomorski muzej. V muzeju je bil tudi simulator na katerem sva se s Saro pomerila v parkiranju čezoceanske ladje. Obema je uspelo! Poleg šofiranja ladje sva se preizkusila tudi v razlaganju kontejnerjev.

Del muzejske razstave je tudi čisto prava ladja dolga okrog 70m, ki je 20 let aktivno sodelovala pri japonskem raziskovanju Antarktike. Ladja ima celo svoj hangar in helikopter.

Nazadnje smo se povzpeli še na razgledni stolp. Kjer smo poleg pristanišča lahko opazovali predstavo delfinov v bližnjem akvariju.

Po vrnitvi v hotel smo se odpravili proti letališču in trenutno čakamo na naš večerni let proti Helsinkom.

Naše počitnice se približujejo koncu, zadnji dan smo se potikali po Nagoji. Prvič se je zgodilo, da nas zjutraj ni pričakala vročina, bilo je prijetnih 29 stopinj. Očitno smo se na vročino že tako navadili, da smo že razmišljali o puloverjih.

Najprej smo obiskali Nagojski grad. Grad je zelo podoben tistemu v Osaki. Dokončan je bil leta 1615. Nagoja je takrat postala pomembno mesto zaradi svoje strateške lege na poti med Kjotom (kjer je živel cesar) in Tokiom (kjer je prebival shogun). Grad je bil popolnoma uničen v bombardiranju Nagoje med 2. svetovno vojno.

Zaradi nacionalnega pomena so ga leta 1959 ponovno zgradili. Notranjost gradu ni odprta za javnost, zaradi nezadostne potresne odpornosti 😓. Lahko pa smo si ogledali manjšo palačo, ki stoji ob gradu. V njej so prebivali shoguni, ko so obiskali Nagojo.

Ko smo se naveličali potepanja po grajskih vrtovih smo se ustavili na kavi in soku v Oazi 21. Zanjo smo slučajno izvedeli pri včerajšnjem ogledu pomanjšanih znamenitosti v Legolandu. Nakupovalni center z avtobusno postajo ima stekleno streho napolnjeno z vodo (baje je zaradi tega manj vroče).

Po počitku smo zavili v muzej elektrike, ki je imel kar nekaj zanimivih eksperimentov, le malo več angleških razlag ne bi škodilo. Dan smo zaključili z obveznim obiskom karaok (glej Sarin blog) 🎤.

Ena stvar, ki smo jo ves dopust hoteli početi je, da gremo na karaoke. To deluje tako, da vsaka skupina dobi eno sobico, ki je zvočno izolirana in potem tam brez sramu, da bi te kdo slišal, poješ. Mi smo vzeli za eno uro pa se mi je zdelo kar malo malo. Ati je slavnostno otvoril, potem pa smo mu sledili Miha, Urban, Luka in jaz. Preden greš noter, si lahko vzameš pijačo, ki jo lahko dofilaš kolikokrat hočeš. Jaz sem pela pesmi od Abbe in sicer najprej Mamma mia potem pa še Dancing queen. Meni se je zdela zanimiva izkušnja.