Včeraj smo obiskali zabaviščni park na temo lego kock in sicer.. LEGOLAND!!!! Na začetku sem imela nizka pričakovanja, saj je to zabaviščni park za otroke, ampak sem se močno motila saj je bilo zelooooo zabavno.

Najprej smo šli na eno ful kul vožnjo na kateri stojiš in si kot na nekem skuterju na vodi. Okoli te špricajo, a lahko bremzaš pa velike pospeške maš. Potem smo šli na neko podmornico, kjer okoli tebe plavajo prave ribe ter pravi morski psi!!! Potem sva s Špelo šli na mini prosti pad.

No v glavnem šli smo še na par vrtiljakov potem pa še na veliki zmajev vlakec, ki je edini tak primeren vlakec za nas tri. Obiskali smo še 4D kino ter šli na nek advanture ride, kjer se na avtomobilčku pelješ po piramidi (notranjosti). Za kosilo smo jedli piščanca ter pomfri v obliki legic. Za večerjo pa smo šli na suši belt, o katerem je več povedala Špela.

Danes smo šli na suši 😀! Že včeraj, ko smo šli mimo restavracije s sušijem mi je ati obljubil, da ga gremo danes jest. Na vlaku za Legoland, pa je Sara našla suši gostilno, v kateri bi tudi ona lahko kaj jedla. Tako smo zvečer začeli lov na suši. Po nekaj manj kot desetih minutah smo le našli dvigalo, ki nas je peljalo v dvanajsto nadstropje neke stolpnice.

Ko smo prispeli, nam je natakarica takoj dodelila mizo v separeju, mimo katerega je vozil tekoči trak. Hitro smo preko tablice naročili hrano in še hitreje smo jo tudi dobili - suši po tekočem traku, zrezke za Saro pa nam je natakarica kar prinesla. Suši je bil seveda zelo dober (mega odličen), Sara je pa tudi rekla, da je bil zrezek dober. Tako je bilo vse skupaj hitro in učinkovito. Zdaj se pa ravno menimo, da bi jutri vse skupaj ponovili 😅.

Po prihodu v Nagojo smo si ogledali muzej podjetja Toyota. Gre za tehnični muzej, sestavljen iz 3 sklopov, del je namenjen praktični predstavitvi znanosti otrokom, druga dva dela pa nas popeljeta skozi zgodovino podjetja Toyota.

Špela in Sara sta seveda najbolj uživali v prvem delu, kjer sta se lahko preizkusili v različnih igrah. Vozili sta avto, zabavali sta se v vetrovniku, gnali hladilnik na nožni pogon…

Drugi del muzeja prikazuje razvoj avtomatiziranih statev. ‘Oče’ podjetja Toyota; Sakichi Toyoda, je bil japonski izumitelj in podjetnik, ki se je rodil v drugi polovici 19. stoletja, v času, ko se je Japonska začela odpirati svetu. Svoje življenje je posvetil izboljšavam statev. V muzeju nam najprej na preprostem ročnem kolovratu prikažejo, kako iz bombaževih kosmičev dobimo nit. Potem pa se sprehodimo po veliki dvorani, v kateri vidimo postopen razvoj statev. Veliko eksponatov je delujočih, lahko jih zaženemo s pritiskom na gumb. Proti koncu razstave vidimo tudi eksponate, ki so programirani in lahko na podlagi programa stkejo različne vzorce.

Ena od lastnosti Sakichija Toyode je bila želja po nenehnem izboljševanju. Da bi izboljšal svoje znanje, je obiskal veliko tovarn po celem svetu, ta zanos je prenesel tudi na svojega sina Kiichira, ki je kasneje podjetje uveljavil v avtomobilski panogi. Na Japonskem se je po 1. svetovni vojni, pojavila potreba po lastnem proizvajalcu avtomobilov. Da bi pridobili ustrezna znanja so znotraj podjetja imeli skrivni oddelek, v katerem so razstavljali ameriške avtomobile.

Tretji del muzeja prikazuje zgodovino razvoja Toyotinih avtomobilov. Zanimivo je, da so bili Toyotini avtomobili na začetku zelo nezanesljivi, kar je zelo dobro vplivalo na razvoj njihove servisne mreže. V muzeju je razstavljenih skoraj 100 avtomobilov, ki jih je podjetje izdelalo v svoji zgodovini.

Poleg avtomobilov, lahko vidimo še delujočo stiskalnico za izdelavo karoserije in robotske roke, ki varijo posamezne dele. Ko zaključimo z ogledom, poslušamo še Toyotinega humanoidnega robota pri igranju violine.

Šinkansen je japonski hitri vlak. Ima celo svoj emodži 🚄. Je udoben, hiter in točen način prevoza med večjimi mesti. Vlaki so pogosti, interval med posameznimi vlaki je manj kot 10 minut. Število vagonov prilagajajo prometu, tipična dolžina ene kompozicije znaša od 250 do 400m. Za pot med Tokiom in Osako porabi okrog 2 uri in pol, maksimalna potovalna hitrost pa znaša okrog 300km/h.

Mi smo z njim potovali 3x, iz Nagoje v Kjoto, iz Osake v Tokio in iz Tokia nazaj v Nagojo. Obstajata 2 tipa kart in posledično tudi 2 tipa vagonov. Karte z rezervacijo, so veljavne za točno določen vlak, vagon in sedež (te smo kupovali mi). Obstajajo pa še karte brez rezervacije, kjer sedež na določenem vlaku ni zagotovljen. Tipično je večina vagonov namenjena rezervacijam, tako da je bolje sedež rezervirati (če so mesta še na voljo). Mi smo karte kupovali kar na avtomatih, tik pred vkrcanjem, je pa baje to težje ob praznikih. Že zdaj, ko je nizka sezona so bili vlaki kar polni, mesta ob oknih pa že zasedena.

Če potuješ z manjšimi kovčki, naši so bili od 60l do 70l, lahko prtljago spraviš na police nad sedeži, za večjo prtljago pa imajo poseben oddelek za katerega potrebuješ rezervacijo. Vlaki so izredno točni, odpeljejo in prispejo ob uri in minuti, ki sta označeni na karti.

Ker so vlaki zelo dolgi, moraš paziti, da se vkrcaš v pravilen vagon. Strojevodja vlak vedno ustavi na istem mestu, tako so vagoni poravnani z oznakami na postaji. Preden vlak prispe na postajo, te po zvočniku opozorijo, da se pripraviš, saj so postanki zelo kratki.

Mi smo z njimi potovali brez zapletov, zasluge zato imajo tudi Urban, Luka in Miha, ki so z Šinkansenom potovali že lani.

Včeraj smo dan preživeli v prav posebnem muzeju. In sicer v muzeju ‘The making of Harry Potter’.
Okoli enajstih so nas spustili notri. Najprej smo si pogledali uvodni video, ki so ga pripravili oni, potem pa še video, ki so ga pripravili igralci Harryja, Hermione in Rona. Sledil je del, kjer so ti predstavili različne znane dele Harry Potterja (premikajoče stopnice, profesorje, dvorano KŽTD, ministrstvo za čaranje, učilnice, prečno ulico…) ter ti povedali ali pokazali kako so posneli prizore.

V tem delu smo lahko bili tudi statisti. Navijali smo na Harryjevi prvi tekmi v quidditchu ter posneli kratek film. Postali smo lahko tudi premikajoči portreti.

Med dvema deloma smo si privoščili maslunšek, ki je sicer se kar uredu, vendar priporočam, da vsi skupaj vzamete en kozarec. V drugem delu si pogledaš bolj tehničen del, kako posnamejo zvoke, animirajo pošasti, uroke ter stvore, ki ne obstajajo.

Slikaš se za poster, na katerem piše, da je nagrada za tvojo glavo 10,000 guldov. Lahko letiš tudi na čisto pravi metli! Za konec si ogledaš še maketo Bradavičarke in obišceš velikansko Harry Potter trgovino. Cel ogled skupaj traja približno 5 ur. Če ste v Tokiu ali v Londonu, kjer je tudi tak muzej, vam ga globoko priporočam.