Danes smo se zjutraj odpravili iz hotela, kjer smo pojedli dober zajtrk. Mimogrede, v tem hotelu smo bili na zajtrku vedno sami, mleko pa so, vem, da je to precej naključno, vedno imeli v plastičnih ‘vrečkah’.

No v glavnem, po zajtrku smo se odpravili do mesta Nantes, kje smo si ogledali razstavo nekega pisatelja, sami pa smo bili tudi del vodenega ogleda, saj smo z robotskimi ptiči prikazali parjenje. Kasneje smo si ogledali še ogromnega premikajočega se kovinskega slona in kratek film o nastanku muzeja.

Potem smo se odpravili na grad, na poti pa smo se ustavili še v McDonald’su, ker smo bili rahlo lačni. Po obiskanem gradu smo odšli do novega hotela, ki izgleda precej v redu, glede na ocene drugih ljudi. Zajtrka pa nismo vzeli, ker se baje ne splača, tako da bomo morali jutri zjutraj nekaj poiskati. Zvečer smo odšli samo še na večerjo, kjer sem, mimogrede, jedla zelo dobro raco, ati pa je po moje pojedel okoli 250 školjk. Zdaj smo spet nazaj v hotelu, prijetno utrujeni. Tako da od mene samo še lahko noč. 😴

Hej hoj!

Danes smo odšli v prav poseben park, ki je poln zanimivih predstav. Zjutraj smo najprej v hotelu pojedli zajtrk, nato pa smo se z avtom peljali približno 20 min do parka Puy du Fou. Prišli smo okoli enajstih, tako da je bilo že precej ljudi tam pred nami, vendar nas to ni preveč motilo, saj so parkirišča ogromna. V parku smo si najprej ogledali mini show s fontanami, potem pa smo pohiteli in ujeli predstavo o roparjih? Ni mi bilo čisto jasno, kaj je zgodba, saj je bilo čisto vse v francoščini, kar je precejšen minus.

Pot smo nadaljevali do ogromnega amfiteatra, kjer so bile uprizorjene konjske dirke, si ogledali neverjetno predstavo s pticami ujedami, odšli na predstavitev nalog mušketirjev in dan zaključili s predstavo o življenju Vikingov. Na splošno je bilo kar v redu. Predstave so bile neverjetno dobro organizirane, le precej me je motilo, da so v francoščini.

Zvečer smo šli še na večerjo, kjer sem jedla raco v smetanovi omaki s pomfrijem in solato. Pa še nekaj: če v lokalu naročiš limonado, boš dobil Sprite ali SevenUp. Kar je meni super, samo morda komu drugemu ni. No, jaz grem zdaj spat, ker je že pozno, mi pa se spet beremo jutri. Lahko noč. 😴

Hej hoj!

Najprej vas moram obvestiti, da je bil zajtrk v včerajšnem hotelu vreden denarja. Imel je sveže rogljičke, sir brie, trdo kuhana jajca …

Danes smo pot nadaljevali s še enim dnevom same vožnje. Vmes smo se ustavili le v srednje velikem mestu Poitiers, v katerem pa ni bilo praktično nič ljudi. Smo imeli kdaj občutek, kot da raziskujemo kakšno zapuščeno mesto. Kakorkoli, tam smo se ustavili v Starbucksu na mafinu in kolačih, si potem ogledali katedralo ter jo spet mahnili proti zahodu. Ker je bila Sara spet lačna, smo se ustavili v prav posebno čudnem McDonald’su, saj smo dobili pomfri in Mcnagce kar v plastičnih posodicah, ati pa je kavo prav tako dobil v plasičnem kozarčku. Vsi so bili namenjeni pomivanju, kar je, recimo, kar v redu, saj teoretično potrebuješ manj papirja.

Po odličnem kosilcu smo se odpravili proti hotelu, ki je v resnici prav kul. Ati je sicer bolj nesrečen, ker sta edina restavracija in bar danes zaprta, zato smo se odpeljali v kakšnih 10 min oddaljen bar, kjer smo vsak nekaj popili in spet pojedli nekaj piščanecev. Smo pa bili po mojem edini turisti, vsaj po registrskih tablicah sodeč. V glavnem, bilo je prav fino. Zdaj sem pa že precej zmatrana, tako da grem kar spat. Lahko noč. 😴

Ko smo se v nedeljo popoldne pri enih 35 stopinjah na hitro sprehodili po središču Poitiersa, je Grega komentiral, da se počuti kot med korono - nikjer nikogar. Že umetna inteligenca nas je prej opozorila, da mesto ob nedeljah ni zelo živahno, med vročino pa očitno to velja še bolj. Nas pa vsaj množice niso motile, ko smo si na hitro od zunaj ogledali najpomembnejše znamenitosti.

Poitiers spada med najzanimivejša francoska zgodovinska mesta. Pohvali se lahko z najstarejšo krščansko stavbo v državi - krstilnico sv. Janeza iz 4. stoletja, univerzo iz 15. stoletja, na kateri je med drugim diplomiral Descartes, in kopico cerkev & katedral. Impresivna je Notre Dame la Grande iz 11. stoletja s krasno okrašenim pročeljem (in žal precej obglavljenimi kipi), zelo mogočna je pa tudi romansko-gotska stolnica sv. Petra iz 12. stoletja.

Med vsemi cerkvami se je kar težko znajti, če hitiš po mestu, ker se ti mudi naprej na pot in ker si si izboril samo enourni postanek, v katerega je bilo treba vključiti še Starbucks. 🙂 Ampak sem vesela, da smo se vsaj za prvi vtis sprehodili po mestu, ki se mi je zaradi vseh zgodovinskih knjig, ki se dogajajo v njem, od nekdaj zdelo malo skrivnostno in vredno obiska. Zdaj je v njem tudi kup luštnih trgovinic, barov in gostilnic. Če se boste kaj zadrževali v bližini, se le ustavite v njem, čeprav umetna pamet bolj navija za Tours. Tudi tega bo treba kdaj obiskati, baje je prav živahno mesto z veliko zanimivostmi in odlično lego za ogled gradov ob Loari.

Po dveh dneh potovanja po vzhodni in osrednji Franciji ugotavljamo, da zna biti to odlična destinacija za potepanje avgusta, ko je na veliko delih Evrope strašna gneča. Zanimivih krajev je ogromno, turistov pa ne. Do zdaj so bile ceste precej prazne, včeraj v Parey le Monialu je bilo ljudi ravno prav za super poletno vzdušje v centru, danes pa spimo v eni vasi, kjer je itak mir. Na pivo smo morale Grega odpeljati enih 15 minut stran v lokal sredi ničesar, ki je bil videti podobno kot kakšen salzburški Biergarten, samo še malo bolj skuliran. 🙂 V glavnem, za zdaj se imamo prav fajn! Jutri se pa podajamo med množice v tematski park Puy de Fou. Upam, da šok ne bo prehud. 🙂

Hej hoj,

danes smo po milijon urah vožnje končno le prišli do Francije. Vmes smo se na italijanski strani ustavili še v majhnem gorskem mestecu, kjer smo preizkusili italijansko fokačo in njihov sladoled. Pot smo nadaljevali skozi predor pod Mont Blancom, pred katerim smo se kar lepo načakali, saj so zaradi nesreče, ki se je zgodila približno 27 let nazaj, v tunelu precej poostrili varnost.

Na drugi strani predora pa smo nekaj časa opazovali osupljivo visoke gore in njihove ledenike. Po še približno 3 urah vožnje smo prispeli v mestece, malo večje od Škofje Loke, ki nam je zelo priraslo k srcu. Malo manj pa zato naša nastanitev, saj je precej stara. Poleg tega pa jo sestavlja pravi labirint sob, tako da smo našo iskali skoraj 10 min, kar ni kar tako, če moraš s sabo prevažati 7 kg težke kovčke. Upam, da bo vsaj zajtrk vreden denarja, ki smo ga vložili v ta hotel.

Lahko noč! 😴