Brošura v hotelu ima tudi stran z lokalnimi znamenitostmi in ena od “must see” lepot je tudi notranje morje “Morbihan” (glej sliko). Njegova posebnost je, da je pred divjim Atlantikom zaščiteno, zato je nadvse primerno za kopanje in razne vodne športe.

Zaliv si lahko ogledaš tako, da greš na vodeno turo z ladjico, kar se sliši kar mikavno, sploh ker se ni treba ukvarjati z organizacijo, a na žalost ladja odpluje že ob 9h zjutraj, kar je za nas zaspance skrajno težko izvedljivo, zato smo izbrali varianto v lastni režiji.

Z avtom smo se zapeljali do pristanišča v Port Blancu, nato pa dobrih 200 m do največjega otoka Ile aux Moines premagali z redno ladijsko linijo, ki za pot potrebuje le slabih 5 minut. Plan je bil, da si na otoku izposodimo kolesa. Na žalost je tak plan imelo še ostalih 1000 francoskih turistov, ki pa so jih za razliko od nas rezervirali :(, in tako smo kljub obilici izposojevalnic ostali praznih “nog”.

Kljub temu nismo obupali. Vzeli smo pot pod noge, in tudi ko je za nami že stotič pozvonilo, smo še kar vztrajali. Otok je posejan z lepimi hišicami, ki imajo lično urejene vrtove, na sredini otoka pa je tudi park z menhirji. Pot smo popestrili s prav posebnih turnirjem - če vas zanima, kakšnim, preberite Špelin prispevek. Ustavili smo se tudi na plaži, ki pa nas ni preveč navdušila, podobna je bila namreč jadranski, le morje ni bilo tako čisto. Tiste včerajšnje atlantske so se nam bolj dopadle, pa še manjša gneča je bila na njih.

Pod črto, vse skupaj ni bilo nič posebnega, podobno, kot če bi šel k nam v Istro. Je že tako, da se vsakemu dopade to, česar nima na pretek, nam so ljubše prostrane atlantske plaže (kjer se lahko mečeš v valove, plavaš pa bolj težko), Bretoncem pa je ljubši miren zaliv, v katerem lahko brezskrbno čofotajo.

Ena od največjih znamenitosti v Bretanji so menhirji. V Carnacu je največja postavitev teh skal na svetu, zato smo si jih seveda šli pogledat tudi mi. Večinoma bolj ali manj strumno stojijo v dokaj ravnih vrstah, ki so z manjšimi prekinitvami dolge okrog 4 kilometre. Vmes so lahko hiše ali zaplate gozda. Videti so res impresivno.

Postavili so jih pred približno 6000 leti. Zakaj, nihče ne ve. Baje so znanstveniki med številnimi teorijami izključili samo eno - da je to vojska, ki jo je začaral Merlin, da je okamenela. 🙂 Približno si predstavljajo, kako so jih postavili pokonci in prestavljali na manjše razdalje (v nasprotju s Stonehengeom jih niso pritovorili iz kakšnega več sto kilometrov oddaljenega kamnoloma, ampak so jih “dobili” v radiju 10 kilometrov), ne vejo pa, zakaj.

V Bretanji je krajev, kjer stojijo menhirji in dolmeni (dva ali več kamnov, čez katere je poveznjen še eden), ogromno. V Carnacu so jim postavili tudi muzej, v katerem so se nam poleg kratkega filma najbolj zanimive zdele fotografije ljudi ob menhirjih. Najstarejša je bila iz leta 1920. Luštna je tudi muzejska trgovina, v kateri smo dopolnili svojo knjižno zbirko z eno redkih knjig, ki so jih prodajali v angleščini - prvim delom Asteriksa in Obeliksa. Obeliks kot znani prenašalec menhirjev v njihovem muzeju res ne more manjkati!

Zjutraj smo dan začeli malo bolj umirjeno, saj sta šla ati in mami v trgovino po hrano, midve s Saro pa sva lahko v miru vstali. Zajtrk smo pojedli kar na hotelskem vrtu, vendar nas je kar zeblo, saj je bilo zunaj le okoli 20 °C. Potem smo se odpravili na ’najdišče’ menhirjev, kjer smo ugotavljali, kakšen je bil sploh njihov namen. Tega sicer nismo ugotovili, saj se ta podatek ni ohranil, smo si pa pogledali kratek filmček o tem, kako recimo so jih prevažali na določeno mesto.

Po približno dveh urah smo se zapeljali do zelo lepe plaže v Erdevenu, kjer smo se malo sončili, namakali noge v oceanu in se balinčaki s kamni. Bilo je prav zabavno! Potem smo se odpravili na sladoled in pivo, kasneje pa še do Leclerca po nekaj za pod zob. Zvečer smo še vrgli nekaj partij aroka, trenutno pa se počasi spravljamo spat. Lahko noč. 😴

Ena stvar, ki mi je všeč v tem mestu, je da ni veliko in nima vseh teh cerkev in katedral, ki bi pritegnele pozornost atija in mami. To pomeni, da lahko počnemo tudi kaj drugega, npr. si popoldne odpočijemo na plaži. Zjutraj smo si sicer šli pogledat menhirje, vendar moram priznati, da to ni bilo tako slabo. všeč mi je bilo predvsem to, da se ni dalo iti v ogrado, razen če si kupil vodeno turo, kar pomeni, da si ni bilo treba ogledati vsakega kamna posebej.

Na plaži pa je tudi vedno dobro, saj je to kraj za odmor. Najprej smo malo ležali vsak zase, potem pa smo se tega naveličali in smo začeli balinati s kamni. Mislim, da je zmagal ati, ampak nisem povsem prepričana (mami pravi, da sem mogoče jaz zmagala). Ati in mami sta potem šla še na kratek sprehod do rta, midve s Špelo pa sva pazili na stvari.

Na poti domov smo se ustavili še na pivu, sladoledu in limonadi. Zraven tega bara je bil tudi minigolf, za katerega sem Špelo večkrat prosila, če bi šla z mano, ampak ni bila za ): Dan smo zaključili s par igrami taroka.

Danes smo obiskali Nantes, verjetno največje mesto na našem potovanju. Stroji otoka - Les Machines de l’île, je umetniški projekt, namen katerega je bila oživitev soseske v Nantesu, kjer je bila prej ladjedelnica. Pri projektu, ki traja že več kot 20 let, prek 100 umetnikov izdeluje robotske živali.

Idejni vodji projekta François Delaroziere in Pierre Orefice sta navdih dobila v delih Julesa Verna, pisatelja znanstvenofantastičnih zgodb, ki se je rodil v Nantesu.

Obiskovalci lahko opazujemo orjaškega mamuta, k hodi okoli in te s svojim rilcem v tej poletni vročini prijetno ohladi. Večina izdelanih živali je nameščenih v ogromnem vrtiljaku, vsaka od njih ima ročke, gumbe in volane, s katerimi lahko premikamo dele njenega telesa.

Nekaj živali si ogledamo tudi v razstavnem prostoru, upravljavci izberejo iz občinstva nekaj srečnežev, ki sodelujejo v predstavi. Mi štirje smo se trudili kar najbolje poustvariti paritveni ples para rajskih ptičev (birds of paradise), po aplavzu sodeč, nam je šlo prav dobro.

Poleg eksponatov smo si ogledali tudi delavnice in pa maketo velikega drevesa, ki je trenutno še v izdelavi. Špeli je bil najbolj všeč robotski lenivec, celo tako, da si je kupila plišasto izvedbo - hihihi.