Bibavica

| Gregor | 211 besed

Gibanje morske gladine je na Atlantiku precej bolj izrazito kot pri nas. Plimovanje ni omejeno samo na obale, ampak tudi na ustja rek. Nastop plime in oseke je odvisen od gibanja Lune, Sonca in vremenskih razmer, prav tako ne nastopita vsak dan ob istem času. Za oceno, kako visoko se bo morje dvignilo, je najbolje pogledati koledar na internetu.

V kraju Auray se reka Le Loc’h izliva v Morbihanski zaliv. Kljub oddaljenosti nekaj kilometrov od morja gladina reke zaniha za 3 metre, kar dodobra napolni oziroma sprazni rečno strugo.

Kraja Mont-Saint-Michel in Saint-Malo imata razliko med najnižjo in najvišjo točko tudi do 13 metrov.

Pomoli v pristaniščih tu niso takšni, kot smo jih navajeni, saj bi bili večino dneva neuporabni. Ladje se ustavijo ob nekakšnih klančinah, ob plimi vstopimo višje, ob oseki pa nižje.

Tudi pri parkiranju moramo biti previdni, k sreči nas na to opozarjajo z znaki.

Da razlika med najnižjo in najvišjo točko ni vsak dan enaka, smo spoznali tudi sami. Ko smo obiskali Mont-Saint-Michel, se mesto ni spremenilo v otok, tudi ob maksimalni plimi (kljub potrpežljivemu čakanju ☹️).

Kljub vsemu je hitrost prihajanja plime, še posebno v plitvinah okoli Mont-Saint-Michela, zanimiva in vredna ogleda. Tudi z varne oddaljenosti, visoko na obzidju, vidimo, kako kopno izginja v penečem morju.

Uresničitev sanj

| Mateja | 447 besed

Včasih se zaljubiš v kakšen kraj, ne da bi ga sploh obiskal. Zame je bil tak Mont-Saint-Michel. Zdaj, ko se osebno poznava, ni moja naklonjenost nič zbledela. Prav zares je kot iz pravljice.

Po hecnem naključju smo dan začeli v Avranchesu, od koder je čisto na začetku 7. stoletja od škofa prišel ukaz, naj se na 13 kilometrov oddaljenem Mont-Tombu zgradi svetišče v čast nadangelu Michaelu. Kraj je zelo hitro postal romarsko središče in v 10. stoletju so vojvode iz Normandije v njem ustanovili benediktinski samostan. Pod njim je zrasla vasica, ki se je v naslednjih stoletjih razširila proti vznožju vzpetine.

Mont-Saint-Michel je bil zlasti med stoletno vojno tudi pomembno obrambno oporišče, ki ga Angležem nikoli ni uspelo zavzeti. To ga je povzdignilo v francoski nacionalni simbol, ki so ga tako uspešno spromovirali po svetu, da je to najbolj obiskana znamenitost zunaj Pariza. Nekaj faktov za prvi del bloga.

Kakšna pa je prvoosebna izkušnja v tem francoskem simbolu? Ko ga prvič zagledaš od daleč - in vidi se ga res od daleč, saj se vzpenja nad širno ravnico in morjem -, je kar malo čaroben občutek. Tolikokrat ga vidiš na slikah, potem pa ga imaš kar naenkrat pred nosom. Parkirišča so velika, promet na njih usmerjajo, tako da ni nobene zmede, so pa kar zasoljene cene. Od parkirišč do vzpetine vozi avtobus, za katerega je bila vsaj za nazaj res dolga vrsta, tako da smo se hitro premislili in šli tudi nazaj peš. Dobre pol ure smo rabili.

Vstopnine v mesto ni, plačati jo je treba samo za ogled opatije z nekdanjim samostanom. In to je vsaj v sezoni treba narediti vsaj par dni pred obiskom. Mi smo se pravočasno zorganizirali, tako da smo si poleg cerkve med drugim pogledali še nekdanjo jedilnico, sprejemnico za visoke goste, notranje dvorišče in skriptorij. Neverjetno je, kaj vse jim je uspelo postaviti pred skoraj 1000 leti na strmi skali. Ko hodiš ob vznožju mogočnih zidov opatije, se počutiš kot palček.

Pa gneča? Glede na opozorila, da največ ljudi pride julija in predvsem avgusta, smo se bali, da bo veliko huje. Mi smo v mesto prišli ob pol dvanajstih, pa je bilo sicer dosti ljudi, se je pa zgodilo tudi, da smo bili na ulici sami. Ko smo se malo po tretji vračali proti vznožju, je bilo obiskovalcev še več, tako da je bil na par mestih skoraj zastoj, ampak nič hujšega. Uličice so široke samo par metrov, zato lahko že nekaj lakotnikov, ki cedijo sline pred prodajalno palačink, ustavi promet.

Skratka - Mont-Saint-Michel se splača doživeti. 🙂 Tudi če se za hip počutiš malo opeharjenega, ker ga z vseh strani ne oblije morje, o čemer pa je več napisal Grega.

Vsa ta (nevidna) svetloba

| Mateja | 413 besed

Anthony Doerr je za Saint-Malo z romanom Vsa ta nevidna svetloba naredil odlično reklamo. Vse odkar sem pred enimi desetimi leti držala pesti, da bi Marie-Laure srečno preživela vsa obleganja v njem in da Werner ne bi naredil kakšne neumnosti, sem si želela obiskati to mesto na bretonski obali, za katero prej še nikoli nisem slišala. In danes smo ga. 🙂

Baje je edini pravi način, kako priti v mesto, ki je obstajalo že v rimskih časih, po morju. Tako je resnično videti, kot da se vzpenja neposredno iz morja. Pameten nasvet je treba poslušati, zato smo parkirali v Dinardu in se z morskim avtobusom čez zaliv podali v Saint-Malo. Vožnja traja enih 10 minut, ladjice pa vozijo na približno 15 minut in pristanejo neposredno pod obzidjem starega mesta. Prvi vtis je res impozanten. Ker je bila ravno plima, je morje na več delih segalo prav do več nadstropij visokega obzidja. Po njem se je mogoče sprehoditi in z vrha videti stari del. Ta je bil v 2. svetovni vojni v zavezniškem bombardiranju skoraj povsem porušen, a so ga obnovili. Zdaj samo pri nekaterih hišah po barvi kamnov ugibaš, ali jih je pol še izpred vojne, zgornja nadstropja pa so dodana.

Pogled na peščene plaže nas je z obzidja zvabil k vodi, v kateri je bilo precej kopalcev, mi pa tokrat v Atlantiku nismo zaplavali. Špela je preverila na telefonu - voda je imela 21 stopinj, ozračje pa 22. Zaradi sonca se je sicer zdelo dosti topleje, ampak z domačimi temperaturami k sreči vseeno ne moremo tekmovati.

Lakota nas je pregnala v mesto, kjer smo kar nekaj časa iskali ekler. Špela je vztrajala do povsem zadnje slaščičarne pred obzidjem, kjer smo jih le dobili, mi trije pa smo že prej degustirali bretonske slaščice, med katerimi je bila še najbolj navadna rabarbarina pita, s Saro pa sva jedli neke druge odlične bolj čokoladne sladice. Škoda, ker ne bi preživele transporta do doma.

Še ena postojanka v mestu je bila katedrala s krasnimi vitraži. Zunanjost ni nič posebnega, tudi v notranjosti je le nekaj kipov, oboki so lepo okrašeni, sicer pa je oprema skromna, ampak vitraži so pa neverjetni. Ko je skoznje sijalo sonce, so se po tleh risali vzorci nežnih barv. Kakšen okras bi še rabil??

Odlične sladice, mogočno obzidje, dobro vzdušje, luštne trgovinice, plaže kot s Karibov, ne prehuda gneča, sončno vreme … Saint-Malo, krasen si.

Čez morje pa maham na Guernsey. Društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov obiščemo naslednjič. 🙂

Saint-Malo

| Špela | 222 besed

Danes smo naše popotovanje nadaljevali čez Bretanijo in se ustavili v starodavnem mestu Saint-Malo. Po približno dveh urah vožnje smo parkirali v parkirni hiši v Dinardu. Potem smo se peš odpravili do pomola, od koder je kmalu odplula ladjica do naše današnje postaje. Najprej smo se povzpeli na vrh obzidja, s katerega smo opazili lepo peščeno plažo, ki smo jo seveda morali preizkusiti.

Na naše presenečenje je bilo to pravo odkritje dneva. Na plaži smo uživali skoraj eno uro in noge namakali v morje, ki se je po nekaj minutah izkazalo za ne tako hladno. Na koncu smo že obžalovali, da s sabo nismo vzeli kopalk, saj je bila v zalivu okoli tri metre visoka skakalnica, okoli pa je bil narejen infinity pool, ki je postal tak šele, ko je nastopila oseka, saj je bil med plimo poplavljen.

Po sproščanju na plaži smo pot nadaljevali skozi mesto in si ga sproti malo tudi ogledali. Seveda smo se morali ustaviti tudi v dveh slaščičarnah, kjer sem končno lahko poskusila ekler. Bil je kar v redu, samo malo preveč čokolade je imel. Zvečer smo se z ladjico odpravili nazaj do Dinarda, oprali obleke in v trgovini kupili nekaj za večerjo, saj danes spimo v apartmaju. Ati nas je z večerjo seveda razvajal, tako da smo zdaj že vsi prav prijetno utrujeni.

Lahko noč. 😴

Tarok turnir

| Špela | 187 besed

Hej hoj!

Danes smo, kot lahko razberete že iz naslova, imela tarok turnir, le da ni bil najbolj običajen. Zjutraj smo v miru pojedli zajtrk, se odpravili na trajekt in si na otoku hoteli sposoditi kolesa. Na žalost smo tam ugotovili, da bi morali kolesa rezervirati, saj ni bilo prosto niti eno samo kolo. Tako smo bili prisiljeni v hojo.

Ker pa bi bilo to preveč monotono, smo si dan popestrili z igrami taroka na naključnih točkah. Najprej smo igrali na klopci blizu pristanišča, nato pod velikim borovcem zraven menhirjev, na koncu pa še nekaj deset metrov nad obalo. Odigrali smo približno 10 partij, rezultate in bolj natančne točke igranja pa si lahko ogledate na spodnji sliki.

Na koncu smo prehodili skoraj da ne cel otok, vreme pa je bilo precej spremenljivo, saj smo si ves čas oblačili jopice, pa jih potem spet slačili … Ko smo prispeli nazaj na celino, je mami častila bubble waffle, ki je bil odličen, tako da hvala, mami. ☺️ Zvečer sta ati in mami odšla še malo do mesta, midve s Saro pa sva si odpočili v hotelu.

Lahko noč. 😴