Danes zjutraj smo se na našo žalost odpravili iz prikolice, ki je bila res cute in bi jo z veseljem kupili, če bi bilo to le mogoče. Ampak ker ni, smo se odpravili naprej po naši poti in se ustavili na znamenitih klifih, ki so se jih na našo žalost odločili obiskati tudi vsi turisti na tem koncu Normandije.

Naredili smo krožno pot, na kateri smo se ustavili na znamenitem slonu (tako se imenuje klif), vrgli kakšen tarok in se večino časa pražili na žgočem soncu. Ja, bilo je res vroče. Po malo več kot 4-urni hoji smo se peš odpravili še do mesta Etretat, kjer je bila prav tako gužva, da so nam postregli v lokalu, pa smo čakali več kot pol ure! Pa smo naročili samo dve palačinki, ki sva ju s Saro dobili 10 minut pred pijačo, pivo in tri brezalkoholne pijače.

Potem je ati prijazno šel po avto, me pa smo si še malo ogledale spominčke. Proti večeru smo se odpravili do novega apartmaja, ki je kar v redu, in povečerjali, zdaj pa se počasi odpravljamo spat.

Lahko noč. 😴

Zadnja dva dneva smo spali v zelo prijetnem ciganskem vozu. Sicer je bil kar majhen, ampak ko pomisliš, da ga je treba vleči, se zdi zelo velik.

Ko vstopiš v prikolico, sta najprej na levo in desno dve posamezni postelji. Če nadaljuješ po sredini, te pot pripelje do majhne kuhinje z mizo. V kuhinji imaš na voljo mikrovalovko/pečico, hladilnik, zmrzovalnik in pripomočke za kuhanje in postrežbo. Potem vidiš dvignjeno zakonsko posteljo, pod njo pa omarice, v katerih so spravljene knjige in balinčki.

Pa še ena stvar, ki sem jo opazila. V Franciji je baličkanje zelo priljubljeno. Ti hodiš in na strani je pesek, na katerem ljudje balinajo. Njihovi balinčki so tudi precej težji kot naši.

No, nazaj na izgled voza. Na desno od postelje je kopalnica, v njej pa so stisnjeni umivalnik, tuš in stranišče. Ker vse skupaj ni tako veliko, kot sem že rekla, je zunaj velik vrt, ki ga imaš čisto zase. Na njem je klopca za piknik, žar in nekaj jablan. Čisto zraven je tudi ograda s kozami, kokošmi in raco. Meni je bil ciganski voz eno od najljubših prenočišč sploh.

Obisk Normandije skoraj ne more miniti brez postanka na plažah, na katerih so se 6. junija 1944 izkrcali zavezniki. Oglede smo začeli v kraju Ouistreham pri mostu Pegasus, ki so ga zavezniki prvega zavzeli že ponoči. Od takrat so ga že zamenjali, spominska obeležja pa ostajajo. V tem mestu, v katerem je plaža Sword, je precej spomenikov in muzejev, posvečenih vojni, naše napredovanje pa je kar hitro ustavila vročina, tako da smo namesto zgodovinskih lekcij po plaži iskali polže in školjke. Edino senco smo našli na razglednem kolesu, zato smo se z veseljem z njim odpeljali nekaj krogov, potem pa je bil že čas za Špelino galopiranje po plaži in našo fotografsko dolžnost.

Kot v vojni smo tudi naše današnje načrte sproti prilagajali razmeram na terenu. Po jahanju smo se nameravali zapeljati do plaže Omaha, da bi od tam lahko dediju Stanetu poslali razglednico, si ogledali kraj izkrcanja in obiskali ameriško pokopališče, pa ni bilo od tega nič. Čeprav je tukaj vrhunec turistične sezone in je dan do desetih zvečer, pokopališče zaprejo ob pol petih. Ok, to pol odpade. A bi bil čas vsaj za 360-stopinjski kino v Arromanchesu? Nope, ga zaprejo ob petih.

Tako je generalštab sklenil, da obiščemo angleško pokopališče v Hermanvillu, Omaho izpustimo, v Arromanchesu pa znanje zgodovine obnovimo oz. pridobimo v muzeju o dnevu D. Čeprav nam je bilo zaradi prilagoditve žal, je bil tudi sprehod med grobovi 1000 angleških fantov precej pretresljiv. Vrsta za vrsto belih spomenikov z osnovnimi podatki in ganljivimi ali pogumnimi mislimi in podpisi najožjih družinskih članov. Koliko fantov, starih večinoma nekaj čez 20 let, precej pa jih ni doživelo niti 20, je padlo v nekaj dneh … Pred spomeniki rastejo rože, nekaj pa jih krasijo tudi bolj sveži dokazi obiskov - najbrž - potomcev.

Muzej o dnevu D je kar kul, na ogled je nekaj informativnih filmov, predmeti in posnetki vojakov ter makete, veliko pozornosti pa je posvečene ad hoc pristanišču, ki so ga v Arromanchesu postavili praktično v nekaj dneh po izkrcanju in katerega nekaj ostankov je v morju vidnih še danes. Ker so vedeli, da bodo morali poskrbeti za stalen dovoz vojakov in opreme ter odvoz ranjenih, večja pristanišča na obali pa so imeli Nemci dobro utrjena, so že mesece prej načrtovali, kako bodo hitro postavili nekaj provizoričnih pristanišč. Sicer so delovala samo od junija do septembra, ampak brez njih bi bilo izkrcanje težko uspešno.

Če vas zanima več o tem, si poglejte na spletu, za vzbuditev dodatnega navdušenja pa samo dve zanimivosti. Da Nemci ne bi vedeli, kaj počnejo ter koliko opreme in vojakov je prišlo, so okrog pristanišča stalno delali umetno meglo. Da bi dobili čim natančnejše podatke o topografiji Normandije, pa je BBC v mesecih pred izkrcanjem za Britance in Francoze organiziral nagradni natečaj, v katerem jih je pozival k pošiljanju razglednic iz Normandije. Pa naj še kdo reče, da niso bili iznajdljivi!

Hej hoj,

danes smo imeli malo bolj poučen dan, ki pa sem ga popestrila z jahanjem. In to ne navadnim jahanjem po maneži ali po gozdu. Nope, danes sem šla jahat na plaže v okolici mesta Caen. V skupini nas je bilo enih 7, od majhnega fanta do odraslih ljudi. Večina je bila na konju verjetno prvič, le jaz in še ena sva že imeli nekaj izkušenj.

Najprej smo se sprehodili do plaže, kjer smo za začetek malo hodili ob vodi, kasneje pa smo šli tudi vanjo. Potem sva jaz in še druga izkušena jahačica odšli s trenerko na drugo stran plaže, kjer pa smo potem tudi galopirale. Bilo je super pa še ati in mami sta vse skupaj posnela, tako da imam vse tudi dokumentirano.

Po jahanju smo se odpravili še v muzej o izkrcanju v Normandiji (oz. D-Day). Bilo je poučno pa tudi precej vroče, kadar nismo bili v klimatiziranih prostorih. Zvečer sta ati in mami še pripravila večerjo, zdaj pa se počasi odpravljamo spat.

Lahko noč. 😴

Hej hoj,

danes smo obiskali verjetno eno najbolj obljudenih destinacij na našem potovanju - slavni zdaj je in zdaj ni otok Mont-Saint-Michel.

Zjutraj smo se okoli desetih odpravili iz apartmaja. Po približno pol ure vožnje smo prispeli do parkirišča, od katerega smo potem hodili še dobre pol ure do našega otoka. Ker smo prišli ob času oseke, je precej ljudi šlo tudi pod mostom, pod katerim sicer moraš iti v spremstvu. Kmalu po prihodu v mestece smo si odšli pogledat cerkev in samostan, kasneje pa smo opazovali dvigovanje morja. Plima vsaj po mojem mnenju ni izpolnila naših pričakovanj, saj otok ni postal otok, ampak je ostal polotok.

Okoli pol štirih smo se peš odpravili nazaj do avta, vmes pa smo se ustavili še na pijači. Čakalo nas je še dobre pol ure vožnje do prikolice, v kateri smo nastanjeni naslednji dve noči. Tukaj je zelo lepo pa še ogromno konjev, koz in kokoši imajo. Ati nam je s pomočjo mami spet skuhal odlično večerjo, zdaj pa se počasi odpravljamo spat. Lahko noč. 😴