Pokrajina Bretanje in Normandije je dokaj ravna, sploh če jo primerjamo s Slovenijo. Pšenična polja in pašniki, do koder seže pogled. Ceste imajo malo ovinkov, ponavadi vidiš kilometre daleč (razen če nisi ravno sredi koruznega polja). Za raznolikost poskrbijo vasice, kjer je okoli cerkve zbranih nakaj 10 hiš.

Za razliko od naših vasi pa cerkev ni edina visoka zgradba v vasi, skoraj vsaka ima namreč tudi zgradbo bolj posvetne narave - vodni stolp.

Vodni stolp ima 2 nalogi; služi kot zalogovnik pitne vode in zagotavlja tlak v vodovodnem sistemu. Še posebno pomembni so stolpi tam, kjer so omrežja majhna (vasi pa med seboj niso povezane). Tlak v majhnih omrežjih bolj niha, saj je zaloga vode v ceveh majhna, tako že majhna poraba povzroči potrebo po vklopu črpalk. Te imajo to slabost , da za svojo delovanje rabijo elektriko in v primeru izpada ne delujejo.

V Sloveniji vodni stolpi niso prav pogosti, razlog tiči v naravnih danostih naše dežele. Znan stolp, ki je še v uporabi (že več kot 100 let), imamo v Kranju. Tisti v Brežicah pa služi samo še kot spomenik.

Kapaciteta in višina stolpa sta načeloma prilagojeni potrebam vasi, tu v Bretanji mi tega sicer nismo opazili, saj so si bili stolpi precej podobni. Poenostavljeno bi lahko govorili o modernistični brutalni železobetonski arhitekturi, njihov namen je bil predvsem praktičen. Zgrajeni so bili večinoma po 2. svetovni vojni, ko je vsaka ruralna skupnost sama gradila svoje vodovodno omrežje.

Na naši poti smo jih našteli krepko čez 50, kakih turističnih informacij pa o njih nisem našel, kljub temu, da so nekateri prav zanimivo porisani, morda so zanimivi samo nam, ki jih nismo navajeni.

Včeraj zvečer sva ob opazovanju sončnega zahoda na obali Atlantika razmišljala, da sva narobe splanirala program za 12. avgust in da bi morali ostati ob morju, da bi tam nemoteno opazovali sončni mrk. Tak je recimo sončni zahod v vasici Saint-Aubin-sur-mer.

Pa se je vse dobro izšlo. V Rouen smo prispeli ravno ob začetku mrka in se hitro odpravili na obrežje Sene, na katerem se lokali vrstijo drug za drugim. Za mizami in ob reki so imeli ljudje enaka očala za opazovanje Sonca, kar nas je navdalo z upanjem, da jih lahko kje dobimo tudi mi. Zadnje dni jih namreč nismo prav intenzivno iskali, ampak našli jih nismo pa v nobeni trgovini. Odkrili smo, da jih delijo ob pijači v enem od lokalov, ampak ko smo bili na vrsti, jim jih je že zmanjkalo. Razočaranje je bilo kar hudo, ampak ko smo prosili eno gospo, če nam jih lahko samo za minuto posodi, nas je rešila, ko je iz torbice potegnila še ene in nam jih podarila. Juhej! Vse se je poklopilo - neoviran pogled proti zahodu, jasno nebo brez oblačka, zelo dolg dan (sonce tu zaide šele okrog pol desetih), 91-odstotni mrk in še očala smo imeli. 🙂

Ko je bilo sonce najbolj prekrito, se je od njega videl samo majhen rob. Naprej je bil ta rob bolj na desni polovici sonca, potem na vrhu, nazadnje pa na levi. Po dobre pol ure se je sonce spet začelo večati, je pa vse skupaj kar dolgo trajalo. Vzdušje je bilo precej posebno. Mogoče je malo spominjali na silvestrovo, ko se odšteva do polnoči in v zraku prasketa pričakovanje. Svetloba se je spremenila, skoraj kot da bi sonce zahajalo, sence so se podaljšale in niso imele povsem ostrih robov. Res zanimivo doživetje in smo veseli, da ga nismo zamudili.

Mrk je bil vrhunec dneva, že prej smo imeli pa kar bogat program. Najprej smo si ogledali baje eno od najlepših vasi v Normandiji, ampak me Veules-les-Roses ni tako navdušil. Ko smo Atlantiku pomahali do naslednjega potovanja, smo jo mahnili do najlepših ruševin v Franciji (po Victorju Hugoju). Jumieges se lahko pohvali z ostanki ogromne opatije iz 11. stoletja, ki je delovala do francoske revolucije. Zvonika, visoka 46 metrov, še vedno stojita, tudi zidovi z oboki kljubujejo času in vremenu, pod nekaterimi oboki se je ohranila tudi barva. Sicer se pa med stebri in pod milim nebom počutiš kar majhnega in se zaveš minljivosti vsega.

Vsaj kakšen trenutek so za večnost želeli ohraniti impresionisti. Dom prvega med njimi je bil naša naslednja postaja. Monetova hiša je lepo ohranjena, tudi vrt dobro kljubuje letošnji vročini in suši. Bi se bilo pa po njem lepše sprehoditi ob manjši množici ljudi. Večkrat sem se spomnila na komentarje iz Črnih lokvanjev, kaj je nastalo iz Givernyja … Odlična kriminalka, jo zelo priporočam, čeprav ne naredi najlepše reklame za oblegano vasico. Med našim obiskom se v njej k sreči ni zgodil noben umor, smo se pa borili s kar hudo vročino.

Hej hoj, danes smo zapustili naš zadnji apartma in pot nadaljevali do glavnega mesta Normandije - mesta Rouen. Zjutraj smo najprej pojedli zajtrk, potem pa smo se odpravili do bližnjega mesteca, kjer smo se razgledali po tržnici in opazovali naraščanje plime.

Potem smo se odpravili do “najlepše podrtije v Franciji”. To naj bi bila podrtija nekakšnega samostana, se mi zdi. No, v glavnem, tam smo bili kakšno uro, potem pa smo se odpravili do maminih vrtov. No, niso ravno mamini, si jih je pa mami najbolj želela iti pogledat. To naj bi sicer bili Monetovi vrtovi, ki jih je zelo rad slikal. Baje, da je narisal preko 250 slik samo lokvanjev.

Po končanem ogledu smo odšli še jest v bližnjo gostilno, potem pa smo se odpravili do mesta Rouen, kjer bomo spali naslednja dva dni. Praktično takoj po prihodu v hotel smo odšli nazaj do reke Sene, saj smo si tam nujno morali ogledati sončev mrk. Bilo je precej kul, pa še očala smo našli v zadnjem momentu. Zvečer sta ati in mami še odšla na ogled mesta, midve s Saro pa sva to tokrat izpustili.

Lahko noč. 😴

Danes smo končno šli v zabaviščni park, ki ga čakam že od začetka potovanja. Moram reči, da se je splačalo. Park je večinoma osredotočen na otroške stvari, ampak se najde tudi kaj za adrenalinike.

Najprej nismo čisto vedeli, s čim bi začeli, tako da smo na hitro izbrali en otroški vlakec, ki je bil ekstremno majhen, ampak ne najmanjši v parku. Mislim, da si je težko predstavljati, kako majhen je bil, ampak mislim, da če bi se potrudili, bi ga lahko spravili na naš vrt. No potem smo šli na neko ladjo, ki je kot nekakšna gugalnica. Meni ni bilo nič tako posebnega, mami pa jo je morala slikati, ko smo prišli dol, da bo lahko vsem pokazala, kam smo jo zvlekli.

Potem smo šli še na en vrtiljak, na katerem ležiš. Ta je bil čisto na easy, vendar je atiju še vseeno postalo slabo, tako da je rabil malo pavze. Z mami sva ta čas šli v 4D-kino. Film je prikazoval živali in kako mi uničujemo njihov življenjski prostor. Na srečo niso nič govorili. :)

Sledila sta še vodni vlakec (kot neke vrste rafting) in vlakec na temo Vikingov. Potem pa je na vrsto prišel moj najljubši Orochi. Vlakec smrti s skoraj navpičnim spustom, ki je bil grozno zabaven. Nanj sem na žalost šla sama, saj je bil za vse pregrozen. Ta je bil tudi moj najljubši. Mislim, da smo šli še na en vlakec, potem pa na malico. Jedli smo nagce in pomfri.

V drugem delu zabave smo šli samo še na dva vlakca. Najprej sva šla z atijem na Colorado boat, potem pa smo šli skupaj še na Vikinge (to je isti kot malo prej). Ker se ta park zapre že ob 18h, je bilo zabave za tokrat konec. Naslednjič pa spet! ;)

Hej hoj, danes je na svoj račun prišla tudi Sara. Odločila se je, da bomo obiskali zabaviščni park de Bucassa. Zjutraj smo bili tam med prvimi, čeprav smo prispeli šele okoli enajstih/pol dvanajstih. Najprej smo naredili kratko turo po parku, si ogledali atrakcije, kasneje pa smo jih tudi preizkusili. Meni je bil najbolj všeč vlakec, ki smo ga poimenovali Viking, saj je imel ob vhodu postavljenega velikega Vikinga.

V parku smo šli tudi na kosilo, ki sicer ni bilo preveč zdravo, je bilo pa vsaj za pojest. Se mi je pa prvič v življenju zgodilo, da sem dobila zažgane nagce. Po kosilu smo šli še na nekaj atrakcij, ob šestih pa so park tako ali tako zaprli, tako da smo šli potem domov. V apartmaju sta ati in mami spet nekaj skuhala, midve s Saro pa sva potem pospravili. Zdaj pa se počasi že odpravljamo spat. Lahko noč. 😴