Tole bo spet en zapis, ki ga boste brali post festum, njegov glavni namen je pa mene vsaj za enih 15 minut zamotit, medtem ko čakava, da se bova lahko v Nairobiju čekirala za let za Istanbul. Še 6 ur in pol do takrat (plus dodatne tri do vzleta. Čakava pa praktično že cel dan: ob pol enih sva šla na letališče, ob 2h je bil odhod v Mombaso, tam so nas poslali na en giro po letališču, da smo izpolnili par obrazcev za vizo (resno, enih 5x so naju že evidentirali v Keniji!), pol pa let naprej v Nairobi. In ker naju ne spustijo do trgovin, ampak z vso prtljago ždiva v čakalnici, v kateri ni razen wc-ja NIČ, se morava nekak zamotit. Ko enkrat vmes ni bilo ravno veliko ljudi, ki bi morali opravit osebni pregled in pregled prtljage, sem šla celo poskusit srečo, če me spustijo ven, da dobim še zadnje apoene kenijskih šilingov manjše vrednosti (to whom it concenrs: misija opravljena). Očitno sem bila dost prijazna in niso težili, nazaj grede mi je eden celo pridržal celo pest kovancev in mi spotoma še razložil, kdo je tip na naslovnici časopisa, ki sem ga spotoma kupila. In o časopisnih novicah bo tale blog, samo da vas prej še opozorim, da boste vedeli, ko boste kaj po Afriki leteli: družba Fly540 preverjeno (za druge ne moreva trdit) redno leti veliko pred napovedanim časom. Danes smo odleteli kakšno minuto čez 2 namesto 20 čez 3. Spet veliko prezgodaj. Torej: ne se hecat s čakanjem na zadnjo minuto, preden boste s plaže odkidali na letališče.

Zdaj pa novice. Najprej jih moram pohvalit, ker se ne spomnim, da bi kdaj v kakšnem slovenskem časopisu na levi strani videla totalen hvalospev nekemu politiku, na desni pa zlivanje gnojnice po njem. Saturday Nation vsaj v danajšnji izdaji to prakticira. Sem primerno impresionirana. Logično kar veliko prostora namenjajo drugim afriškim državam, trenutno predvsem Egiptu zaradi vseh problemov, Tunizija si je zaslužila samo še minorno novičko, ker se očitno stvari umirjajo, doma pa opozarjajo predvsem na težave zaradi suše na zahodu (in po tem, kar sva videla, tudi na jugu; pogled z letala je prav šokanten), potencialne težave zaradi povezovanja treh plemen zaradi volitev naslednje leto (in teh se zaradi zadnjih v resnici bojijo) v stranko KKK (primerjave s Ku Klux klanom so seveda neizbežne in baje ne neutemeljene), tema dneva je pa (spolno) nasilje v šolah. Šele pred nekaj leti so prepovedali tepež v šolah, ampak prepoved še ni prodrla v zavest učiteljev in učencev. Grozljiva statistika: več kot 60 % fantov in 75 % punc meni, da je tepež zaslužen in utemeljen. Predvsem na udaru so punce, ki jih pogosto pretepajo tudi sošolci, in če drugi šolarji in učitelji ocenijo, da so jih dobile, ker so se neprimerno obnašala, ne ukrepajo. Še en problem so pa učitelji, ki dekleta pogosto med poukom pošljejo kar k sebi domov, da jim malo pospravijo, ko pa končajo, jih pa pogosto nagradijo še s kakšno nezaželeno spolno uslugo. Zaradi vsega tega veliko deklet med 6. in 8. razredom preprosto neha hodit v šolo. Pa še zanimivost: v državi jim primanjkuje enih 90 tisoč učiteljev, ta poklic pa v Keniji še ni feminiziran.

Zdaj pa še bolj zabavne novice. Drage spremljevalke bloga, če ste stare več kot 25 let in ste še samske, slaba novica: v Keniji bi bile že skoraj odpisane, da se boste kdaj poročile. Ker baje so ženske na vrhuncu svoje privlačnosti med 21. in 25. letom, in namesto da bi takrat lepo skromno izbrale nekoga, s katerim se bodo ustalile, hodijo z enega zmenka na drugega in zapravljajo čas. Ko so stare približno 28, bi se pa počasi že ustalile. Ampak, pozor: dobri moški so takrat že oddani. Mogoče bojo sicer imele srečo in bojo dobile koga, ki ne bo popolnoma porazen, ampak v bistvu se lahko pripravijo na to, da bojo ljubice (ali pri poligamistih žene številka neena). Da ne bo pomote: avtor članka je moški, ki v posebni pasici natrosi še kup nasvetov, kakšno žensko moški iščejo. Predvsem ne sme bit ukazovalna, zaslužit več kot moški, bit preveč zgovorna in vsevedna …

Pri vseh teh pokroviteljskih nasvetih ženskam (avtorju so se zasmislile pred par meseci, ki so množično drle na predavanje nekega nigerijskega pastorja o tem, kako srečat princa na belem konju) mi res ni jasna ena od zadnjih strani časopisa, posvečena zmenkom. Glede na prebrano bi moralo biti namreč žensk, ki po časopisu iščejo moža, malo morje, jih je pa približno pol manj kot moških. Če vas zanima, kakšno je kaj povpraševanje: ženske iščejo predvsem zaposlene moške za resno zvezo/poroko, dostikrat je dodano, da rasa, narodnost in pleme niso važni. Možakarji pa iščejo predvsem bogaboječo (ne hecam se), skromno, delovno žensko. Pri obojih je približno enako tistih, ki iščejo izključno osebo, ki ni HIV-pozitivna. Ja, velik problem v Keniji, kjer naj bi bilo skoraj 7 % prebivalstva okuženega. In ta številka je bila pred enim letom 14 %. Precej dvomljivo “izboljšanje”.

Še 6 ur do čekiranja. Ne bom več utrujala. Grem raje pogledat, če se lahko kako oddolžim življenjskemu sopotniku, ki me je skoraj na skrajni meji rešil večletnega obupanega iskanja še sprejemljivega moža :)

Glavna gospodarska panoga Zanzibarja poleg turizma je poljedelstvo, na rodovitni zemlji raste večina nam eksotičnih rastlin, zato sva se odločila za “Spice tour” in bila nad tem, kar sva videla, prijetno presenečena. Pobral naju je malo večji kombi, ki so ga z ljudmi napolnili po afriško, po principu bolje kakšen več, ampak je zabavno.

Po kakšnih 15 minutah poskakovanja po neasfaltirani cesti se ustavimo na robu majhne vasi in tura se začne, vodiču na pomoč priskočijo fantje iz vasi, ki plezajo po drevesih, iščejo sadje, strgajo lubje, trgajo listje, predvsem pa z največjim užitkom iz palminih listov izdelujejo zapestnice, prstane, kravate in tako poskrbijo za našo popolno kamuflažo. Ogledamo si še vas, hiške iz zemlje, krite s palminimi listi, med njimi pa kokodakanje kur in vrisk otrok, na žalost v oči bodejo tudi smeti, na kar pa sva se do zdaj nekako navadila. Na stojnici z začimbami se dodobra založiva, saj na Zanzibar ne potuješ ravno vsak dan. Kosilo nam pripravijo kar domačini, riž, kuhan z začimbami (najbolj se čuti cimet), omaka iz kokosovega mleka in zelenjave ter kuhana špinača… repete je obvezen :)

Po kosilu sledi kopanje na eni izmed manj znanih plaž na zahodni strani otoka, čist pesek, zelena voda… midva pa brez kopalk, pa se hitro znajdeva in ugotoviva, da se da tudi brez njih, konec koncev je to zadnji pravi dan dopusta. Ni nama žal.

Tako je bil napol ogorčen Grega, ko sem po enih 9 urah “dela” po Stone Townu predlagala, da še ne bi šla v hotel. Da ne boste mislili, kako lahko nama je ;)

Sploh danes je bil v resnici naporen dan, za katerega sva bila že kar malo skeptična, če ga bova preživela. Zelo trpežne japonke, ki so videle pol sveta, ga že niso. Za danes in jutri sva si namreč rezervirala dva izleta: Prison island z želvami velikankami in en spice tour. Danes naj bi šli na Prison island, ampak samo, če “na morju ne bo jasmina” - če ne bo valov. No, bili so. Veliko in veliki. Vsa samozavestna sva prišla v agencijo, da gremo ziher začimbe gledat, pa so nama zagotovili, da ne, sploh ne, da ribiči pravijo, da na morju ni problema, itak je pa samo enih 25 minut v čolnu. No, pri takih valovih se ta čas pomnoži z dva. Čoln je bil ves vegast, s slabim motorjem, brez valobrana, brez rešilnih jopičev, za skoraj najpomembnejšo napravo se je pa izkazal en čeber, s katerim je vodič metal vodo iz čolna. Ko je kazalo, kot da se nikamor ne premaknemo, ampak smo obstali na ene pol poti, pol se je pa še to črpanje vode začelo, sem očitno zelo zaskbrljeno zgledala, ker se je krmar samo smejat začel, da hakuna matata. Ja, seveda, ampak spotoma sem si pa še vseeno pogledala, kje najhitreje skočit iz čolna, če se bo slučajno prevrnil.

Počasi počasi nam je le uspelo prit do otoka in želv. Modre dame in gospodje, stari tudi 185 let, so že ugotovili, da je najboljše mirno prenest navdušenje turistov in pač posmukat tisto travo, ki jim jo previdno molimo, da se lahko slikamo z njimi. Da ne bi bilo kakšnih večjih neumnosti, skrbi nekaj opazovalcev, že prej pa opozori znak, da se je prepovedano usest na želvo. Po lanski smoli v Tamarindu nama vsaj v Stone Townu niso ušle… Ker je bilo tako razburkano morje, je odpadlo samo snorklanje, tako da smo se malo poslikali po plaži in odpluli nazaj na Zanzibar, tokrat k sreči z valovi, ne proti njim, tako da smo bili samo napol mokri, ne popolnoma.

Za konec je pa sledila še ekskurzija po enih 100 mini trgovinah v ozkih ulicah starega dela mesta. En mimoidoči je dobro povzel stanje: The same shop all over again! Grega se že sprašuje, ali so vsi Masaji opustili živinorejo in se ukvarjajo samo še z rezbarjenjem kipcev in nizanjem perl v zapestnice. Zdi se že tako … K sreči tukaj prodajalci niso tako vztrajni kot na celini, tako da so zadovoljni že s tem, da stopiš v njihovo 2,5 x 1,5 metra veliko trgovino, se trikrat obrneš okrog in stopiš nazaj na ulico. Še dobro, da sva imela celo popoldne časa :)

Bodi za danes dovolj, ker so vas najbrž veliko bolj kot nov blog razveselile … ja, slikce :))) Podnapisov ni, si pa kronološko skoraj pravilno sledijo (samo hrana prehiteva plaže, v resnici se Grega masti na tržnici v Stone Townu, plaže so pa od Robinzona). Sicer si sledijo utrinki s poti, kot je prikazana na zemljevidu: Nairobi, nekdanji dom Blixnove, pot do Amboselija, Amboseli, Tsavo West, Mombasa, Zanzibar. Zadovoljni? ;)

Po jutranjem kopanju nama je ostalo še malo časa za poležavanje, nato pa sva zapustila idilično hiško na plaži in se odpravili proti prestolnici Zanzibarja - Stone Townu. Za 50 km dolgo pot smo porabili manj kot uro, Tanzanijci so še mnogo hujši vozniki kot Kenijci, a nekako se izide (vedno se najbrž ne). Mateja me že na začetku opozori, naj se pripnem, pa čeprav ne sediva spredaj, no vsaj v taksiju sva in ti imajo varnostne pasove. Srečujemo kolesarje, volovske vprege, dalla dalle (nekaj takega kot v Keniji matatu), tovornjake, v katerih se drenja tudi več kot 30 ljudi; (visijo čez rob, se držijo kolegov, v kiperju so pa natlačeni kot sardine) ter seveda veliko pešcev. Vsi hitijo, noben se noče umaknit, noben ne čaka in včasih samo zapreš oči in si misliš, saj bo… in seveda se vse ravno izide.

Mesto pa zaenkrat še najbolj spomina na stari del Mombase, le da so hiše malo lepše, parki bolj urejeni in ni se treba umikat električni napeljavi, ki je v Mombasi visela vse povprek, Zanzibar je očitno bogatejši. Za večerjo sva se tokrat najedla morskih jedi, ki jih pečejo kar na cesti, probavala sva škampe, jastoga, hobotnice, tuno, bilo je kar v redu, čeprav je hrana že prej obdelana in ni čisto tako dobra kot v restavraciji, je pa poceni, pa še domačini so prav zabavni, tako, da če boste kdaj v teh koncih, se le oglasite in pozdravite Mr. Happy Guya. Na srečo nama je ostalo še malo viskija, tako da zdaj pridno pomagava želodčkom to prebavit. Če so se vam pocedile sline, pa le načnite tisto salamo, ki jo midva zdaj že kar pogrešava…. bon apetit.

Jambo,

ker sva prijazna, sva se odločila, da ne bova napisala pet blogov samo o tem, kako fajn se imava. Priznava, da je k tej odločitvi malo pripomglo tudi dejstvo, da tehnologija ne sodeluje čisto z nama in roaming z Mobitelom spet ne dela. Ker bi tako vsa hvaljenja prebrali naenkrat, bi nekako izvodenela in se ne bova preveč trudila. Včasih se na ležalniku pod palmo sicer spogledava, če bi šla kakšen blog napisat in ga shranit do Stone Towna, dve sekundi premlevava to idejo, potem pa zamahneva z roko in nemoteno uživava naprej.

Zadnja dva dneva se zadržujeva tukaj pri Eddiju in Annie, v nedeljo sva pa kljubovala vročini in odkolesarila na enih 6 km oddaljeno plažo. Pet od tukaj se nas je zmenilo, da bi šli snorklat na koralni greben, in ker jih pet ne gre v taksi, so naju napol prostovoljno določili, da greva s kolesom. Smo si pa potem delili stroške za čoln, ki nas je odpeljal do grebena, tako da je bilo tudi to ok. Kolesarjenje do tja je bilo kar mučenje, ker je pač zjutraj hitro vroče, ampak nazaj je šlo pa lažje, ker sva odkolesarila po plaži. In ne boste verjeli, veter tukaj ne pozna Murphyevega zakona o kolesarjenju!

Edini premik s plaže v zadnjih dveh dneh je bil pa včeraj moj pohod do vasi. Sem hotla it malo v nabavo in se sprehodit po plaži, na koncu sem pa z veliko sreče (in pomoči enega preseljenega Masaja) kupila par banan in tri kokakole. Vas je srednje velika, ampak se zdi, da turizem nanjo ni vplival, ker so vsi hoteli razporejeni ob obali. Ene normalne trgovine tako sploh nimajo, imajo samo dve mini sobici, ki gledata na ulico, kupit pa tam praktično ne moreš nič. Še banane sem kupila kar pri eni ženski, ki je šla po celo vejo in mi jih pol par odrezala… Če ne bi blo z mano tega Masaja, bi se polurni marš po plaži (v eno smer!) kaj klavrno končal … Pomoje bi prav hitro spokala iz vasi, ker tam pač nimaš kaj delat: hiše (oz. kolibe) so postavljene precej blizu druga druge, ceste ni, krave šetajo prosto med hišami, pred njimi pa sedijo lokalci in šibajo otroci, od katerih se čisto vsak posebej Jambo dere za tabo :) Res so luštni, sploh eden je bil direkt za slikat, ampak ga nisem, ker nočem dajat vtisa, kot da sem prišla v ene sorte “človeški vrt”. Lahko si ga pa predstavljate: mama ga je ravno nehala previjat, star je bil enih 10 mesecev, če zdaj že znam kaj ocenit starost otrok, ker še ni znal sam stat, ampak se je pa obešal po mami. Tak mali debelušček je bil, najbolj črn, kar je mogoče, na sebi je imel pa samo plenice in na glavi snežno belo kapico za dojenčke. Ta kapica je bla res pika na i ….

Dostikrat naju pa nasmeje tudi kateri od t.i. beach boyev: tipov, ki šetajo po plaži in ponujajo svašta, v glavnem pa izlete po otoku. Eni so kar prijazni, npr. Mr. Good Price (ne hecam se, res se je tako predstavil, to ime ima pa celo napisano na ene sorte letaku, ki ga ima v svoji kolibi na plaži - tole je že malo naprednejši beach boy), eni pa kar težijo, npr. Mr. Best Price. Ponujal mi je vse od gledanja sončnega zahoda na severu otoka do dostave svežega sadja direkt na ležalnik, in je bil prav užaljen, ko sem rekla, da mogoče jutri, danes pač ne, ker sem banane že kupila. Mi je hotel slabo vest nabijat, da če jaz od njega nič ne kupim, je on lačen, ampak se nisem vdala. Podjetni so tile fantje, samo niso še osvojili lekcije, da se z izsiljevanjem pač ne posluje.

p.s. Da boste vse to hvaljenje malo lažje prenesli, vam lahko zaupava še, da se ene pol dneva ne moreva kopat. Ko je oseka, se morje umakne za kakšen kilometer, namesto njega pa ostanejo samo lužice in školjke. Tako se kopava v glavnem pred zajtrkom in pred večerjo oz. tam od ene 4h naprej (razen ko smo šli snorklat, ker je tam laguna, v kateri je vedno morje). Ampak brez skrbi, tudi vmes nama ni vroče, ker oponašava dva lenivca in se ne premikava kaj dosti iz sence (kar še ni jamstvo za to, da te ne bo opeklo!), poleg tega pa cel dan bolj ali manj piha, tako da nama res ni sile.