Ja, na Zanzibarju sva! Naj vas rubrika Trenutno sva … v Mombasi ne zavede; najin začasni dom sliši na ime Bwejuu in je na (jugo)vzhodni strani otoka, enih 60 km od prestolnice. Odkar sva prišla, samo vzdihujeva, kako lepo je :) Kar pripravite se, tole bo en teden blogov o dopustu pravih uživačev. No, vsaj dokler nama ne zmanjka baterije na laptopu in mobitelu. Tale najin raj je namreč brez elektrike. Nima zastonj imena Robinson’s Place … Da si ga boste lažje predstavljali, na Google images poglejte, kako zgleda povprečna zanzibarska plaža. No, zdaj si pa predstavljajte še, da sva na enem od najlepših predelov otoka, vsaj tako vsi pravijo. Ni nama slabo, kaj? Vsaka soba je praktično svoja kočica, samo midva imava pomoje pod sabo še dva, ker sva v prvem nadstropju. Samo del okrog postelje ima (spleteno) steno, sicer je pa cel prostor ena sama veranda s pogledom na kokosove palme, ene sorte borovce in morje. Pa to še ni konec hvaljenja. V tem pogledu na morje lahko namreč uživam celo jaz brez leč: trenutno je plima in je morje 10, največ 15 metrov stran. Ste že vsi zeleni od zavisti? Če še kdo ni: ob 7h imava večerjo; svež ulov direkt iz Indijskega oceana. Jaaaaa, uživava :)

V glavnem - Afrika nama je prav všeč. Čeprav veva, da ne smeva hvalit dneva pred večerom, sva ravno včeraj modrovala, da zdaj pa že kar obvladava sceno. Ne more naju več vsak obrnit, kdor ima pet minut časa, zbarantava vsaj kakšno stvar tako, da nima trgovec/šofer z nama dobička za cel teden, Roman naju je pa naučil tudi par fraz, ki ti definitvno zagotovijo, da te nadlegovalci pustijo pri miru. Tako bi kdo od vas lahko že sredi prejšnjega odstavka rekel; Asante sana bas! (Hvala lepa, ampak zdaj je pa dovolj ;)

Tudi pot od Mombase do najinega sedanjega postanka sva v redu preživela, čeprav naju je več stvari presenetilo/šokiralo. Odhod leta naj bi bil npr. ob 13.45, ko sva ob 12h prišla na letališče, so nama pa povedali, da je boarding time ob 12.30. Nič nama ni blo jasno niti, ko smo se točno ob uri vsi (no, vsah enih 8) vkrcali na letalo in čez 5 minut odleteli. Kako?? Ko sva se pozanimala pri stevardesi, je samo rekla, da je danes izjema. Ok… Ne vem, kako bi bilo, če bi se prišla čekirat eno uro pred letom, letalo bi bilo pa že v zraku. Drugi šok je bil, da sva pričakovala normalno veliko letalo, odletela sva pa s takim za 36 potnikov (vključno z eno stevardeso). Malo sva se tolažila, da z Zanzibarja v Nairobi ziher ne bova letela s tako majhnim, pol sva pa slišala, da je bil to dejansko let iz Nairobija, samo postanek v Mombasi naredi. O joy! še dobro, da ne morem pogledat na črno listo prevoznikov, ki v EU ne smejo ;) Ampak - so far, so good. Še boljše kot good!!

Hakuna matata ;)

Vceraj popoldne sva koncala s safarijem in prispela v Mombaso, tokrat sva ubrala malo bolj poceni varjanto, spiva v Mombasa Backpackers, ki so 15 kilometrov oddaljeni iz centra mesta. Imajo samo dorme, spiva pa kar na strehi, saj je v hisi obcutno prevroce. V neposredni blizini hostla je zelo nobel hotel, ki ima tudi lepo pesceno plazo, kjer sva si malo namocila noge, jahanje kamel pa sva za zdaj izpustila. Dan sva zakljucila z obiskom Slovencev v Mombasi, ki so nama pripravili odlicno vecerjo.

Danes zjutraj je bil na vrsti ogled centra mesta. Center lezi na otoku, od najinega hostla pa je oddaljen priblizno 15 kilometrov. Do centra mesta sva se pripeljala z ‘matatujem’. To je afriska oblika javnega prevoza v mestih, je zelo poceni, saj voznja stane le 0,3 evra za 10 kilometrov. Matatu je neke vrste kombi, ki ga natlacijo z ljudmi (v najinega so jih zbasali 15) in vozi na doloceni relaciji. Matatu naju ni pripeljal cisto do Jezusove trdnjave, tako da sva stestirala se tuk tuk - 3-kolesni taksi za 2. Stari del Mombase precej spominja na stara mestna jedra Primorske. Ozke ulice, kamnite hise, ter ogromno malih trgovinic. Zdaj greva pogledat se slavne okle, ki se pnejo nad cesto, nato nato pa nazaj do hostla.

Ker na napajališču pod najino verando trenutno ni nobene eksotične živalce, imam čas za en blog. Kratek blog, ker se jih je že nekaj nabralo za objavo. Niti Ngulia residence, kjer sva zdaj, nima interneta, še telefoni ne delajo vedno, tako da upava, da ste doma dobili najina smse (da je vse ok :)). Smo pač sredi narodnega parka, velikega skoraj kot Slovenija, tako da sta že voda in elektrika luksuz. Za elektriko imajo sicer generator, tako da dela zvečer in zjutraj, čez dan pa ne, ker večine ljudi itak ni v sobah. Midva sva bila nekaj ur praktično edina gosta, ker dva dneva ostajava na istem mestu, in namesto da bi od ene 9h, ko sva bila po jutranjem safariju in zajtrku, do večernega safarija ob 4h poležavala, naju je en mlad Masaj peljal na sprehod. Da se ne bova čisto pomehkužila ,,, Na safarijih se pač večinoma voziš, ker peš ne bi prišel daleč pa še nevarno se je šetat med levi in leopardi. Mimogrede, leopardi so bolj nevarni kot levi, nama je danes povedal ta Masaj, ki je v dveh urah natrosil še kup zanimivih informacij. Ker rada deliva znanje z drugimi, jih zelo zgoščeno sledi enih par.

• Sloni živijo približno 65 let, nikoli pa ne umrejo zaradi bolezni: ali jih kdo ubije ali pa umrejo od starosti.
• Tukaj med drugim raste drevo, ki se mu reče sausage tree (če še nimamo prevoda, predlagam klobasovec), ker so njegovi plodovi res podobni orjaškim klobasam. Če te najprej posušiš, nato pa namočiš v sladko vodo, dobiš masajsko pivo.
• Masaji nosijo tako živo rdeča oblačila zato, da jih živali prepoznajo in zbežijo. Brez heca, podatek je potrdil najin siceršnji vodič: dva njegova varovanca sta z Masajem med raziskovanjem okolice pri kosilu zmotila kralja živali. Ki je zbežal pred njimi. Če bi bila sama, bi kosilu baje dodal še sladico po evropejsko.
• Leopardi so nevarni samo takrat, ko lovijo. Če jim pot prekrižaš čez dan, jo bojo ucvrli po svoje.
• Na območjih, kjer živijo leopardi, opic praviloma ni. So pač nižje v prehranjevalni verigi kot te velike (in lepe!) mačke. Se pa zgodi, da predvsem pavijani ubijejo kakšnega leoparda, ki zatava na njihovo območje.
• Lastovke in štorklje potrebujejo približno 3 mesece, da priletijo iz Slovenije v Kenijo. Preden se vrnejo k nam, naredijo še ovinek čez Južno Afriko. In ne, tukaj štorkelj ne obremenjujejo še s tem, da bi prinašale otroke.

Dovolj za začetek? ;)

Lep sončen in vroč pozdrav iz Afrike (tukaj je že ob 9h zjutraj tako vroče kot pri nas sredi poletja ob 12h).

Budnica je bila ob 5:30 čeprav je nisva naročila, očitno niso zastopili, da imava svojo pa še Italijanke za sosede. Vstala sva, spila en kofe in počakala najinega vodiča, s katerim sva bila zmenjena ob 6:30. Za začetek smo zmotili slonjo čredo, ki se je lasketala v vzhajajočem soncu. Vrh Kilimanžara je kaj kmalu dobil kapo. Levoma se nismo zdeli dovolj zanimivi in se nam nista hotela približati na foto razdaljo.

Po zajtrku smo odrinili proti parku Tsavo. Pot poteka blizu tanzanijske meje, zato smo se morali ustaviti na kontrolni točki. Spet so nas obkrožili prodajalci spominkov, katerim pa sva se tokrat dobro upirala. Na rodovitni prsti pod Kilimanžarom gojijo koruzo, vsake toliko časa srečamo tudi pastirčka s tropom koz, vsi nam veselo mahajo. Po poljih in travnikih se sprehajajo naše štorklJe, ki skupaj z lastovicami preživljajo letni dopust. Cela pokrajina je posejana z Ugaslimi vulkani, večina je majhnih (le kakih 100 m) in že popolnoma preraščenih. Ogledamo si območje zadnjega večjega izbruha, ki se je zgodil pred približno 500 leti. Lavin tok je takrat pod seboj pokopal več vasi, zato črnemu jeziku, ki se zajeda v pokrajino, domačini pravijo “hudičev” tok.

V parku Tsavo najprej srećamo trop pavijanov, ki tečejo pred avtomobilom in vštric z njim, v senci dreves se pasejo žirafe, gazele in antilope, tudi sloni ne manjkajo. Ustavimo se ob izviru neke reke, kjer v daljavi opazimo povodnega konja in nekaj krokodilov.

Kmalu prispemo v naselje, kjer bomo prespali naslednji 2 noči. Dodelijo nama sobo malo odmaknjeno od ostalih, baje namenjeno mladoporočencem :).

Kako opisat nekomu, ki tega še ni doživel, kako je biti sredi divjine - in sredi črede več kot 50 slonov? Ko so se sprehodili mimo, sem pomislila samo - nepozabno.

Danes sva začela spoznavat klasično Afriko - klasično z vidika Evropejcev in naših predstav o Afriki. Prostrane savane, akacije, med njimi se sprehajajo same eksotične živeli, kjer ne živali, pa Masaji, v daljavi pa zasneženi Kilimandžaro. Ja, v resnici je tako :)

Če koga zanima, tako kot je naju: v Keniji je 42 plemen. Masaji niso najštevilčnejši med njimi, so pa najbolj prepoznavni, in to predvsem iz enega razloga: znali so ohranit svojo kulturo skozi čas, tudi ko so se ji drugi že večinoma odrekli, in to poskušajo še danes. Še vedno so dobri bojevniki in najboljši varnostniki, ki so baje zelo prijazni, ampak vzkipljivi, tako da se jim ne smeš zamerit. Če Masaj reče ne, je to ne, nama je povedal najin vodič. Druga plat medalje: Kenijci jih poznajo med drugim tudi po tem, da imajo težave z njimi, ker so nomadi in otrok ne pošiljajo v šolo. Sicer baje ženske ostajajo dalj časa na enem mestu ravno zato, ampak čisto v redu sistem to baje še vseeno ni. Spet po drugi strani sva pa med potjo videla sredi savane ob eno drevo naslonjeno tablo, pred njo pa gručo otrok. Ja, šola po masajsko. Vsaj angleško se morajo dobro naučit, da znajo svojo dediščino prodajat turistom.

Ja, tudi midva sva se na neki način vdala in šla pogledat masajsko vas. Če sva že tukaj, da vidiva na lastne oči, kako je živela bela Masajka (moram zdaj prebrat, še nisem). Iskreno rečeno, jaz ne bi mogla. Sva vse poslikala, boste videli. Najprej sva bila še v dvomih, če lahko fotkava, pa so nama zelo hitro rekli, da lahko slikava, kar želiva, in naj čim več. Že otroci te vabijo k Photo, photo. Drugače je bilo čisto zanimivo, edino baratnat še vedno ne znava, čeprav gre Gregu že precej boljše. Pa še en rahlo čuden trenutek je bil: sredi vasi so za naju zaplesali ples dobrodošlice in blagoslova za naju in najine bližnje (evo, ga posredujeva ;), zgledalo je pa tako, da je blo enih 15 Masajev postrojenih v vrsto pred naju (ja, samo naju) in smo se gledali (no, oni so še plesali), Takrat sem pa res pomislila, kdo je tu opazovalec in kdo opazovani. Precej zoprn občutek, take dogodivščine bova od zdaj naprej izpustila.

Se bova pa z velikim veseljem še vozila med živalmi! Tudi v Amboseliju so že tako navajene ljudi, da se mirno sprehodijo mimo avta, če je le ugasnjen. Tako sva tudi doživela “selitev” črede slonov. Čez cesto so morali s pašnika na planjavo, kjer baje prenočijo, in ker je najin vodič to vedel, smo bili ob pravem času na pravem mestu. Sloni so pravi Afričani: pole pole (počasi, počasi) imajo v krvi, tako da se ti od daleč sploh ne zdi, da se premikajo, ampak potem so vedno bližje. Tako blizu, da ni več treba zumirat fotoaparata. In potem en meter stran! In mimo … Od otročkov do vrhovnega poglavaja ata slona, ki gre zadnji, da ima nadzor tudi nad bojevitimi mladci, ki si nenehno grozijo in merijo moči. K sreči tudi direkt pred najinim mini kombijem :)

Seznanila sva se tudi z gazelami, hijeno, celo vrsto ptičev, žirafami, gnujem, opicami in bizoni, leva sva pa pustila za jutri. Baje so ga danes eni že videli, mi ga gremo iskat ob pol sedmih zjutraj. Se že veselim jutrišnjega dne, ker sva se ob prihodi nazaj v kamp vodiču vsa srečna zahvaljevala z asante sana, pa je bil ves skromen, da to še ni nič, naj samo počakava, kaj vse bova videla jutri!

p.s. Ja, tole boste brali malo bolj za nazaj. Kamp je sicer luksuzne kategorije, ima velike šotore s tušem, wcjem, verando, bazenom z razgledom na Kilimandžaro … ni, da ni, ampak interneta pa nima :)